Glede na to, da se življenje odvija vse hitreje in hitreje, ljudje kot kaže potrebujemo tudi vedno učinkovitejše načine sproščanja napetosti. Dokler so se naši predniki potikali po gozdovih, morjih in gorah in z doma narejenim orožjem zalezovali bivole, mečarice ali gamse, kakšne posebne potrebe po dodatnem adrenalinu verjetno niso imeli. Dandanes pa je človek koloniziral celotno zemeljsko oblo in se ustalil v naseljih, kjer praviloma njegov vsakdan ni prepreden s smrtnimi pasti, tako da mora v iskanju odklopa od vsakdanjika posegati po drugih mehanizmih. Enega od njih predstavljajo adrenalinski športi, kot so surfanje, smučanje, jadranje, bordanje, plezanje, v zadnjem času še kite-surfanje in tako dalje.
Tale člančič se bo dotaknil nekaterih zgoraj omenjenih obsesij. Fantje in dekleta, ki so moderni adrenalin džankiji, so prav brutalno fit, pa tudi tako pogumni, da to včasih že meji na motenost. Dejstvo pa je, da res, res vedo kaj počnejo in da to na polno počnejo tudi po 330 dni na leto ali pa še pogosteje. Pa še plačani so za to, life's a bitch! Drži pa tudi, da ko si enkrat pro, nikogar več ne zanima, a imaš slučajno vročino, drisko ali mačka. Zjutraj morajo biti proriderji v vsakem primeru na foto seansi in odpeljat tisto, kar dizajnerju sponzorskega kataloga pač pade na pamet - po možnosti kaj takega, kar sploh ni še nihče odfural. Ampak OK, tudi če osem ur na dan štancaš nekaj za tekočim trakom, je šefu popolnoma vseeno če ste zmačkani in z bolečo menstruacijo. Torej?
Začnimo s poletnimi dejavnostmi. Eno od teh plemen predstavljajo windsurferji (slovenskega prevoda jadranje na deski, bljak, raje ne bom uporabljal). Ena od vodilnih deklic na PWA (Professional Windsurfers Association) tekmovanjih Daida Ruano Morreno je pred kratkim (s kolegom Nikom Bakerjem) izdala svoj priročnik o surfanju, ki ga začenja nekako takole (čisto točnega teksta se ne spomnim, je pa blizu):"To windsurf means to be healthy, robust and tanned."
Vse kul, ampak v Jadranu windsurfing pogosto pomeni vstajanje sredi noči, nalaganje stotih kg opreme na avto, vožnjo na morje, lezenje v umazano, mrzlo vodo v bližini kakšnega velikega pristanišča in po treh urah surfanja vse skupaj v obratnem vrstnem redu. Fun, fun, fun.
No, v resnici gre za zelo kul šport, problemček je le v tem, da gre za finančno jamo brez dna. Za začetno novo opremo, ki jo je precej več, kot le deska in jadro, lahko brez težav odštejete pol milijončka tolarjev. Z lahkoto. Temu dodajte še stroške vseh enodnevnih tripov npr. na Kamenjak in letalsko karto do Kanarov ali Grčije, pa ste tu nekje, kjer vas že pošteno stiska za vsak porabljeni tolarček.
Kar se pa tiče profesionalcev na valu, so trenutno največji carji na svetu fantje kot so Josh Angulo, Bjorn Dunckerbeck in Vidar Jensen, vsi pa se še vedno klanjajo živi legendi, havajcu Robbieju Naishu, ki je na sceni prevladoval kar tri desetletja! In kaj fantje zmorejo? Ja, single handed, single footed front loop (salto naprej z eno samo nogo v zanki in z eno samo roko na loku) se recimo že redno dela. Pa tudi trojni front loop so že obrnili. Tudi rajdanje 15 metrov visokega vala ni nič posebnega.
Med dekleti so v vrhu Karin Jaggi in sestri Iballa in Daida Moreno, ki sta tudi vizualno brez resne konkurence. Tudi onidve suvereno vrtita front in back loope z najrazličnejšimi dodatki. Najboljši spoti na svetu so na Havajih (npr. Hookipa Beach in Jaws), pa tudi bližji Kanarski otoki so priljubljena destinacija.
Naslednje vodno pleme so deskarji na valovih, pedlarji. Največji hardkorovci (tudi) na tem področju živijo na Havajih (Jaws), svoj kos pa dodajo še kalifornijci ( spot Mavericks) in tahitčani.
Zadeva je, kar se opreme tiče, cenejša kot windsurfing, žal pa v radiju vsaj štiristo km od Ljubljane ni nobenega res dobrega spota. Samo surfanje na valovih je eden najstarejših vodnih športov sploh, na Havajih ima več kot 600 let (!) stare korenine, izpopolnjevali pa so ga kralji in kraljice. A ne bi bilo fino, da bi najhujše trike dandanašnji obračala G.W. Bush in Vladimir Putin, namesto da uničujeta Zemljo?
Svetovni vrh tu krojijo Laird Hamilton, Kelly Slater, Pete Cabrinha, Dave Kalama in še kdo. Itak je pa tako, da tam vsi še pošteno windsurfajo in so pravi vodni možje. Vozijo na največjih valovih na svetu, občasno pa svojo strast tudi oni plačajo z življenjem, eden najbolj znanih surferjev, Mark Foo, je umrl pred objektivom filmske kamere pod 12 metrskim valom na spotu Mavericks pri San Franciscu, in to ne tako oddaljenega decembra 1994.
Glede na to, da se skozi killer loop (tisto znano "tubo" vala) večina Zemljanov ne bo nikoli zapeljala, je smrt očitno cena, ki so jo deskarji za to pripravljeni plačati.
Naslednji psihopati so taki ali drugačni jadralci na najzahtevnejših regatah. Omejil se bom na plovila z enim trupom, čeprav si kata in trimarani nedvomno tudi zaslužijo mesto med največjimi ekstremisti. O tem kdaj drugič.
Ena najtežjih preizkušenj na tem področju je recimo regata okrog sveta Volvo Ocean Race, ki je leta 2001 nasledila regato Whitbread, prvič izpeljano leta 1973. Jadrnice razreda Maxi, dolge preko 60 čevljev (cca. 20 m) vozi 16 ljudi. Vsak od njih ima na krovu točno določeno funkcijo, trimerji skrbijo za optimalno obliko vseh jader, bowmani so pomembni pri menjavi jader, na krovu je tudi popravljalec jader in tehnični vodja, ki med vožnjo skrbita za popravila. Jasno, brez svete trojice skiperja, taktika in navigatorja seveda ne gre.
Barke so robustne, v celoti izdelane iz tkanin karbona in kevlarja in s satelitsko povezavo na internet, GPS in telefon. Pa še to jim včasih ne koristi prav nič. Regato začnejo v angleškem Southamptonu in v prvi etapi prijadrajo do Cape Towna v Južnoafriški Republiki. Sledijo Sydney, Auckland, Rio de Janeiro, Miami, Baltimore, La Rochelle, Annapolis, Gothenburg in Kiel.
Zadnja dirka je trajala nekje od septembra 2001 do junija 2002. V tem času so jadralci bolj ali manj konstantno na barki in jejo, kot so se sami izrazili, izključno "bird food", oreščke, mueslije in podobno.
Na zadnji dirki je ekipa na barki Illbruck Challenge podrla 24-urni svetovni hitrostni jadralni rekord; v enem dnevu so prejadrali 473 milj (približno 750 km)! In kako izgleda na barki? Na etapi iz npr. Aucklanda v Rio jadrajo barke mimo obale Antarktike. Barka Amer Sports One je jadrala v nočni temi in se s pomočjo GPSa izogibala ledenim goram (v enem dnevu so jih videli tudi do 50!). Morje je bilo težko in jadrali so med orjaškimi ("mother of all waves") 25-metrskimi valovi s hitrostjo po valu navzdol 33 vozlov in povprečno hitrostjo 15 vozlov v 30 vozlih vetra! Tisti, ki veste, kaj na barki pomeni 15 vozlov, si lahko predstavljate, kaj pomeni 33 vozlov. Barka je bila med glisiranjem v zraku po nekaj sekund, preden je brutalno udarila nazaj v vodo in je meter in pol visok val butnil čez premec in zalil celo barko. In spet in spet tako.
Za krmilo skrbijo trije, eden počiva, eden vozi, eden pa stoji za šoferjem in ga objema, da ju ne odplakne čez krov, funkcije pa zamenjajo vsaki dve uri. Skratka, zadeva ni za mehkužce.
Preselimo se še na sneg. Tu kraljujejo smučarji in borderji, ki v svojih podvigih združujejo freestyle (tehnični triki, npr. v border parkih) in freeride (smuka v gorah in celcu).
Pro riderja s helikopterjem odvržejo na vrhu gore, on pa potem res zelo radikalno prevozi celo gorsko pobočje, če ima priliko, pa brez oklevanja obrne kakšen loop čez 10-metrski klif. Najradikalnejši big-mountain smučar ta hip Seth Morisson pa zadnje čase združuje smučanje v najzahtevnejših smereh in jadralno padalstvo. Morisson v filmu Focused presmuča gorsko pobočje, ki se končuje s tristometrskim prepadom, dvajset metrov pred skokom v prepad odvrže palice, skoči čez rob, zelo počasi odvrti salto naprej in od odpre padalo. Loco!
Priljubljena zabava borderjev in smu?arjev je tudi vrtenje raznih trikov, recimo 1080 ali kakšen diablo - ?ez npr. avtocesto. Poleg tega pa v filmih pogosto izgleda, da imajo ti ljudje devet življenj. Posnet je npr. padec tip?ka, ki se spusti v res strm kuloar, poln celca, pri drugem zavoju pade in se kotali in prevrača 800 metrov po pobo?ju, razfuka ga na vse možne na?ine ne da bi se mu odpele smu?i, na koncu se ustavi, po?asi vstane, pokaže, da je vse kul in po?asi odpelje v dolino. Brez komentarja.
Na sre?o imamo, kar se tega ti?e, v Evropi nekaj najboljših spotov na svetu. To so npr. Chamonix, Tri Doline in Les Arc v Franciji, pa Verbier, Saas Fe in Zermatt v Švici, za prvo silo pa sta dobra tu ledenika Moelltal in Kaprun pri naših severnih sosedih.
V prispevku seveda nisem niti približno povzel vseh adrenalin pumperjev, ki jih ljudje po?nejo, od downhilla in motokrosa do base jumpov in alpinizma. Mogo?e še kdaj drugi?. Gre preprosto za to, da so zgoraj orisani in tudi vsi ostali športi eden od najnovejših simptomov napornega življenja na "Zahodu" in da potebujemo vedno ve? na?inov sproš?anja.
Kako naj to po?nemo, pa nam kaže peš?ica sre?nih bastardov, ki jim pošteno pla?ujejo za to, da furajo najboljši powder ali najlepši val na najboljših spotih na planetu. Mi bomo pa pa? poskušali po lastnih mo?eh priti ?im bližje temu, kar po?nejo oni, in preživeti.
