Tako, naposled je le napočil čas za obravnavo mnogim zelo znanega prevoznega sredstva, ki je prepogosto - sploh če so v igri dekleta - napačno razumljeno kot paritveni klic in zatorej že vnaprej stigmatizirano in opremljeno z negativno konotacijo. Govorimo pa seveda o štopanju.
V članku se bomo dotaknili tehnik štopanja doma, po svetu in v vesolju, nato pa navrgli še nekaj (resničnih) prigod mojih prijateljev in prijateljic, ter se spustili v analizo tistih ne tako redkih zahojencev, ki dejansko mislijo, da bejbe štopajo v upanju na čimboljši fuk!
Tehnike štopanja in štoparji, ki se jih poslužujejo
Običajno zahodno različico uporabljajo pretežno študentje in mladi štoparji. Manifestira se kot nam vsem dobro znana poza, ko štopar stoji ob cesti v rahlem razkoraku, zre v dalj, njegova desna roka je iztegnjena, palec kakopak štrli pokonci, z rame pa mu binglja znošeni nahrbtnik.
Drža je statična, majavost štoparja običajno ni opazna, se pa pogosto dogaja, da desnica sorazmerno s časom pada vedno bolj k telesu, podobno pa se dogaja tudi s štoparjevo motivacijo, ko mu pač nihče ne ustavi. In to se na ateističnem otočku pogosto dogaja.
Na tem mestu je treba dodati, da imajo dekleta iz različnih, spodaj obravnavanih razlogov veliko prednost pred dečki in mnogo, ampak res mnogo hitreje dobijo štop. Čas štopanja dekleta je obratno sorazmeren z velikostjo njenih prsi, površine razgaljene štoparkine kože in še faktorjev na voznikovi strani, a o tem kasneje.
Ruralna različica je zabavnejša na pogled. Poslužujejo se je starejše mamke, ki so na poti v najbližje mesto z dvema prepolnima cekarjema vrtnin. Tehnika je v principu enostavna, a fizično naporna in zahteva celega človeka. Mamka branjevka v levo roko stlači ročaja obeh s solato in redkvicami napolnjenih cekarjev, ki skupaj tehtata praviloma dobro čez petnajst kilogramov.
To jo vrže iz ravnotežja, zato desna roka kar sama poleti od telesa, ki se nad običajno obilno zadnjico kar samo nagne močno v desno. Spodnji del trupa medtem spogledljivo rine v levo in podpira cekarje. Mamko uteži na eni in drugi strani krivijo zdaj na levo, zdaj na desno. Cela mamka torej stoji ob bankini in se ziblje pravilno kot metronom. Palec na iztegnjeni desnici praviloma ni izprožen, dlan ni stisnjena v pest in gleda proti tlom.
Starejši gospodje se štopanja na splošno redkeje udeležujejo, pa še to le v primerih, da so prej zvrnili enega preveč v bližnji krčmi. Pisec tehle vrstic se je nekoč s punco peljal proti slovenski obali, ko sta tik po Črnem Kalu opazila neurejenega gospoda, ki je uporabljal ruralno, zibajočo enačico avtoštopa. Ker oba s punco štopava, je kakopak etično, da pobereva štoparja, če je le prilika.
No, pa se je kmalu izkazalo, da se gospod ni majal zaradi prevelikih cekarjev; ko je sedel v avto, se je po vozilu nemudoma razširil neverjetno ogaben vonj. V hipu je bilo jasno, da je vaški gospod celo noč tako popival, da bi še utrjenega F. Prešerna ne bilo sram ob njem pod mizo pasti, nato pa si je zjutraj privoščil še malce prestaro Poli salamo, ki jo je najverjetneje pomlatil kar brez kruha, vse skupaj pa začinil z eno Moravo brez filtra in skledo zaseke s kislim zeljem in vampi. Od gnusnega vonja se mi je dvigovalo v trebuhu, oči so se mi solzile, Tina je rinila glavo v sveže brisače na armaturi in v že itak premrzlem avtu do konca odprla okno.
Gospoda zadeva ni motila, ampak se je želel še o marsičem pomeniti, brbljal v primorski angleščini, trdil, da je iz Avstralije, nato v slovenščini zahteval Tinino telefonsko številko, ker "jo je mamica toku lepu naredila", da bi bilo prav, če bi se podružili še kdaj drugič. Sicer previdni voznik sem tokrat divjal proti Kopru, da bi komunikativnega smrdljivkota čimprej odložil v Kopru, dihal čez usta in s kotičkom očesa čekiral, a bo kozlal ali ne. No, zadeva se je kar okej razpletla in do hrvaške meje sva bila že približno v redu in pri sebi.
Specifične inozemske tehnike so nepreverjene. S tem imam v mislih to, da ni potrjeno, da je dejansko šlo za štopanje. Temu namenjam le kratek odstavek. Nekoč davno sem se preganjal po grškem Peloponezu in enkrat sem se peljal mimo treh ljudi, ki so eden za drugim mirno kot kip stali ob cesti, med njimi pa je bil tipično štoparski razmak nekaj metrov, da lahko avto ustavi, če želi.
Roke so imeli ob telesu in dejansko niso počeli prav nič. To je morda kakšna super lena verzija avtoštopa - konec koncev, zakaj bi naj držal tisto nesrečno desnico sploh pokonci, saj bi lahko bilo vsem jasno, da na bankini ne stojiš iz zabave.
Enkrat sem recimo stal ob našem WTC-ju za Bežigradom, štopal in jedel prah na štajersko vozečih avtomobilov dve uri in pol! Rama me je bolela še ves naslednji dan; dva moja prijatelja sta v Rijeki za Ljubljano štopala osem (8!) ur. Ob tako napornem potovanju je kasneje potrebna fizioterapija - če pa le držiš roko ob telesu, je pa seveda vse kul. Morda bi se dalo zadevo posplošiti, da so Grki pač pizde in da se vedno štopa tako dolgo, da se roke sploh ne steguje.
Aha, potem je tu še štopanje Brada Pitta v Thelmi & Louise - lepotec ležerno dremlje v napol ležečem položaju nekje na puščavski bencinski postaji in peca bejbike, da ga vzamejo s seboj - in valjda ga tudi vzamejo. Zadeva je torej uspešna, če si Brad Pitt in dišiš po Old Spiceu. Problem verjetno nastopi, če nisi Brad Pitt in ne dišiš po Old Spiceu.
Spominjam se, da se je nekdo, ki ga dobro poznam, iz čiste lakote prenajedel cookijev. Nekaj časa je bilo vse carsko, nato je začela spet pritiskati lakota. Pristali so na vrhu bloka v BS-u, dotični deček se je dodobra nabasal s pršutom in plesnivimi siri, vse pa obilno zalival z rdečim vinčkom. Nato se je želodec odločil, da je bilo jebanja dovolj in da se bo pri priči končalo! Posledično se je nekaj trenutkov kasneje fant vrtoglavo in bliskovito opotekal navzdol po strmih stopnicah proti tistim labirintskim prehodom med bloki BS-a, bruhica pa se je neusmiljeno bližala sicer prikupnim ustkom!
Po temeljitem dretju med že tako redko zelenje tam med betonom sta se s punco odločila, da gresta kar na obvoznico nedaleč proč, štopat proti domu, kajpak. Nemogoče je mogoče - takoj sta dobila štop, in to sredi temne noči! On je sedel spredaj, ona zadaj.
On je vseh petnajst km poti divje debatiral z voznikom, se vulgarno šalil in se konstantno zavedal, da mega smrdi. Po izstopu iz avta je od punce izvedel, da je bil voznik dejansko voznica, da so sredi noči vozili 140 km/h z odprtimi okni, in da res odurno smrdi po želodčnih plinih in etanolu! Po slovenskih cestah se torej najverjetneje vozi gospa, ki nikoooli več ne bo ustavila štoparju. Jebiga!
Hja, štopanje je lahko prava avantura. Če si toksičen ti, dogaja vozniku, sicer pa tebi. Mladenič, ki mi je nekoč ob krščansko zgodnji uri ustavil s popolnoma zdemolirano katrco, se je najprej pohvalil, da mu je d'best, ker mu policaji lahko dajo za pihat, pa ne bo nič iz tega, ker je celo noč pohal kot zmaj! Guess what, res so naju ustavili policaji in totalno nakulirana sva obsedela v avtu.
Ko je mož postave z baterijo posvetil v avto, pa sem opazil, da katra v bistvu nima armature in da gledam naravnost v akumulator, stotero cevi in jermenje. Poleg tega je bil voznik bistveno preveč samozavesten glede na situacijo in končalo se je tako, da so njega pospremili na odvzem krvi, jaz pa sem preostalo pot prepešačil.
Moroni za volanom
Zdaj se lahko posvetimo tistim nebogljenim zajebancem, ki ustavljajo izključno štoparkam nato pa jim težijo, če bi ji ga mal požvrklale, v isti sapi pa jih prepričujejo, da so v bistvu totalno kul tipi in da naj jih ne bo strah. Med njimi ločimo aktivce in pasivce. Primer aktivnega morona je npr. nekdo, ki med vožnjo začne stegovati roke po štoparkinih stegnih, zraven pa z zateglim obrazom, ki malo vleče na nervozni smehljaj, gledajo naravnost na cesto.
Ko štoparka v prvi milisekundi popizdi in zahteva takojšen izstop iz avta, model zadevo kao obrne na šalo in "če se on res ne sme mal pohecat s tako lušno punco". Tri sekunde po prvem frontalnem NE jim "goveji" možgani povedo, da ko ženska reče NE!, misli v bistvu DA. Posledično se celotna situacija ponovi, konča pa se tako, da dekle potegne ročno in spizdi ven iz avta, nepotešenec pa pizdi na to, kakšne prasice so te "pičke nevzgojene".
Pasivni nadlegovalci se zadeve, kot pove že oznaka, lotevajo bolj pasivno. Vse imajo naštudirano: kam se bo ona usedla, kako je obrnjeno vzvratno ogledalo ipd. Nato izvedejo zadevo takole: štoparka sede v avto in pasivec odpelje. Kao vse kul. Potem pa po nekaj minutah vožnje ustavi avto ob robu ceste in pove štoparki, da gre scat. Nato se odplazi za zadnji konec avta, v vzvratnem ogledalu opazuje štoparkin obraz, odpne hlače in neusmiljeno nečistuje! Če štoparka to opazi, je štala, sicer pa je vse kul in gospod potešen sede nazaj v avto in se do konca poti umirjeno in priljudno s štoparko meni o tem in onem. Resda se take stvari včasih zgodijo tudi v obratnih vlogah, torej štoparjem, le da o tem ni zanesljivih poročil.
Problem vožnje po Vesolju
Sedaj pa še problem štopanja po galaksiji. ŽVPL je že večkrat omenjal Douglasa Adamsa, po mojem skromnem mnenju avtorja najbolj zabavne knjige v zgodovini človeštva, seveda govorimo o Štoparskem vodniku po galaksiji, najznamenitejši vseh knjig, ki so prišle iz založniških hiš Malega voza. Na ŽVPL-u smo se Douglasu počastil na Dan brisače, ob njegovi prerani lanskoletni smrti. Douglas Adams je umrl 11. maja 2001, bliža pa se tudi Dan brisače, torej 25. maj, ki ga bomo v svoji bolečini izkoristili za mega nažganico! Torej, Douglas, še enkrat: Zbogom in hvala za vse ribe!
Za štopanje po Vesolju naš (človeški) palec ni uporaben, težava pa je tudi v tem, da ga velika večina življenskih oblik v galaksiji sploh nima. Zato je potrebno uporabljati elektronski palec z imenom sub-eta-sens-o-matic, ki izgleda kot majhna glajena in matirana črna škatlica, ki s pobliskavanjem opozarja na bližino vesoljske ladje, ki jo želimo poštopati. O štopanju po galaksiji bi lahko pisali še in še, Adams je to koneckoncev že storil, tako da tu omenjamo le najpomembnejši rekvizit galaktičnega štopanja: brisačo.
Na Zemlji to ni tako ključnega pomena, v Vesolju pa brisača pokaže svojo neizmerno praktično vrednost: z njo lahko mahamo na pomoč v stiski, se uležemo nanjo in vdihavamo opojne morske hlape, mokro uporabimo kot orožje v boju z golimi rokami ali pa se ubranimo pogledov Traalskega hroščatega krvoloka (neznansko neumna žival: če vi ne vidite njega, sklepa, da tudi on ne vidi vas - zabit ko štor, ampak zelo zelo krvoločen.)
Poleg tega ima brisača, tako pravi Štoparski vodnik po galaksiji, tudi veliko psihološko vrednost. Vozniki galaktičnih megatovornjač so namreč mnenja, da je vsakdo, ki je prepotoval galaksijo po dolgem in počez, se prebil skozi njene temačne kotičke, vzdržal v strahotno neenaki borbi s sovražnimi silami in jih končno tudi premagal, pri tem pa še vedno ve, kje ima brisačo, očitno človek, s katerim je treba računati.
Seveda pa se tako po Vesolju kot po Zemlji potika mnogo z denarjem prenapolnjenih bedakov, ki štoparjem ne ustavljajo. To so običajno otroci bogatih staršev, ki s svojimi najnovejšimi zvezdnimi ladjami drvijo po vesolju in bukajo. To pomeni, da najdejo kakšen obupno nerazvit in zahojen planet, poiščejo na njem neko ubogo paro, za katero vedo, da ji živ krst ne bo verjel, pristanejo pred njo in paradirajo pred njo ovešeni z mnogimi lučkami in antenami, ter spuščajo od sebe visokotonske piske in buu-je. To, da je na Zemlji tako veliko tovrstnih srečanj, da so po njih posneli celo uspešno nadaljevanko, bi nas moralo skrbeti, saj ne govori nič pozitivnega o galaktični percepciji Zemlje.
Tu se poslavljam. Za konec še dve kratki reklamni sporočili. Tisti, ki vas iskreno skrbi za dobrobit slovenske mladine, tu in tam poberite kakšnega štoparja. Tisti, ki še niste prebrali Štoparskega vodnika po galaksiji, pa brž v knjigarno ali knjižnico in domov brat. Še dolgo boste s hvaležnostjo izgovarjali naš URL, ker se boste le redko bolje zabavali. To je to!
***
Obvezna literatura: Adams, D., Štoparski vodnik po galaksiji, prevod Alojz Kodre, TZS, Lubljana, 1996
Obvezen link za jadranske štoparje: www.brezpanike.com/ (zaenkrat ne deluje, ne vemo zakaj)
