Končno bo zgodilo. Butnskala bo izdana na cedejih. Na treh cedejih! Kmalu bo konec agonije premnogih oboževalcev, ki so si epizode radijske igre presnemavali iz kasete na kaseto, na kaseto, na kaseto in tako nas je večina tistih, ki originala nismo slišali na radiu in smo poslušali le zbledele posnetke kultne radijske igre. Butnskalo sta konec sedemdesetih posnela Emil Filipčič in Marko Derganc.
Ekskluzivna izdaja originalne verzije monumentalne kultne radijske igre Radia Študent bo kmalu izdana na trojnem CDju, tako da boste lahko poslušali kompletno radijsko igro Butnskala.
Kratka zgodovina nastanka
Leta 1968 sem si kupil magnetofon znamke "Standard" japonske izdelave in z Emilom sva skoraj vsak petek pri meni doma snemala različne humorne oddaje, ki sva jih potem predvajala prijateljem. Čeprav so se včasih valjali po tleh od smeha, sva se še najbolj zabavala sama.
V začetku sedemdesetih so ti veseli petki zamrli in šele leta 1979 se je pokazalo, da so imeli nek globlji pomen. Emil je imel takrat na Radio Študent oddajo Jockey jaha, kjer je predstavljal novo poezijo in prozo, nekakšno lepljenko, kar pa ga ni povsem zadovoljevalo. Tako me je po daljšem obdobju, ko se nisva kaj dosti videvala, poklical in domenila sva se, da narediva nekaj drugega - serijsko nadaljevanko. Spomnila sva se oddaje z naslovom Vsi sveti, ki sva jo posnela pred šestimi leti.
Govori o nekom, ki pride na dan mrtvih na pokopališče in vidi, kako se ljudje butajo ob nagrobnike, češ, da to pomaga. Majhno skupino je vodil župnik. Za komedijo sva se odločila zato, ker je to najenostavnejša oblika, kako lahko dva glasova pričarata več vlog / karakterjev / s popačenostjo. Župnika je nadomestil Eminenca, nagrobni spomenik pa naravna skala. Ker so se zdaj zaletavali-butali v skalo, se je rodila Butnskala. Na Radiu Študent so mi posodili "Uher", prenosni reporterski magnetofon in takoj sva začela snemati oddaje. V glavnem sva si vse sproti izmišljala in improvizirala.
Misliva, da v petem nadaljevanju, kjer se pojavlja oblast, vojna, javne usmrtitve, mučenja v zaporih, že presegava komedijo. Zadnje nadaljevanje pa je nekoliko privlečeno za lase - nisva več vedela kako naj bi končala in ni najbolje uspelo.
O snemanjih epizod
Za vsako epizodo sva potrebovala tri dni snemanja. Snemala sva na terasi bloka, kjer je stanoval Emil, na avtobusni postaji in na avtobusu, ki naju je pripeljal v Medvode, kjer sva nadaljevala. Boji z steklimi lisicami so se odvijali v grmovju ob Savi, blizu Črnuškega mosta, vse ostalo pa v Emilovem stanovanju.
Posneti material je Emil sproti nosil na Radio Študent, vmontiral glasbo iz znanega musicla West Side Story in zadeva je bila pripravljena za eter.
Oddaje so bile na sporedu ob sobotah (april, maj, 1979 ) in veliko let kasneje sem šele izvedel, kako so mnogi nestrpno čakali ob radijskih sprejemnikih naslednjo epizodo. Veliko jih je tudi pridno snemalo vsako oddajo in kasete so krožile med navdušenci. Odmev je bil neverjeten. Nekateri so znali na pamet večino teksta.
Tudi šest poslušalnih večerov v prostorih ŠKUC-a je bilo enormno obiskanih, predvsem zaradi močne reklame: plakati, radio, popisane skale po mestnih ulicah. Ob soju sveč so bili prostori ŠKUCa nabito polni in ogleda vredna je bila tudi razstava butnskalarskih rekvizitov (butnaparatki za britje glave, butnžaube, oblačila, slike, skale različnih dimenzij inp.).
Kultna radijska igra
Igra je postala kultna in zaznamovala celotno takratno generacijo študentov, pa tudi starejših. Ponovitev na Valu 202 nekje v 80-tih je imela namen pritegniti širše poslušalstvo, ki Radiu Študent ni prisluhnilo kot študentarija konec 70-tih.
No in potem smo leta 1991 izdali pri zasebni družbi Audio d.o.o. iz Ljubljane komplet petih kaset, s celotnim originalnim tekstom, ki so bili nemudoma razprodani, saj je bilo na voljo le 300 kompletov. S tem je Slovenija dobila dokaj dostojen zapis te edinstvene radijske nadaljevanke. Zdaj, po 23-tih letih nastanka te monumentalne igre, ki še danes velja za nepreseženo, v času moderne računalniške tehnologije, je skrajni trenutek, da se jo ovekoveči, zapisano v originalni verziji, na tehnološko dovršenejših CD-jih.
Tako bo v veselje navdušencem s konca 70-tih, kot tudi dokument nekega obdobja, ki je bilo zaznamovano z "flower power" hipijevskim gibanjem ob prvih pojavih punck generacije, za zdajšnje in kasnejše pokolenje.
Povezave z javnimi osebnostmi
Seveda so že v času nastanka mnogi našli povezave med glavnimi junaki Butnskale in nekaterimi javnimi osebnostmi iz kulturnega in političnega življenja. To je normalno, to se dogaja, saj so nakateri poslušalci avtomatično videli v igri družbeno satiro tistega časa. Vsak ima svobodo interpretirati in domišljijsko nadgrajevati tisto kar sliši ali vidi.
Pri naju dveh pa je šlo izključno za čisti ludizem, uživanje in zabavo, brez vnaprejšnjih konceptov in psihološko-političnih konstruktov. Niti pet minut naprej nisva vedela kako se bo zadeva odvijala. Mnenja sem, da je imela igra tako močan in širok odziv predvsem mladega poslušalstva iz preprostega razloga, ker je nastala povsem spontano, popolnoma neobremenjeno.
Bili so trenutki, ko je kar vrelo, bruhalo iz naju, da sva bila presenečena in hkrati očarana nad tem kar se je kar samo po sebi dogajalo. Bili so tudi trenutki zastojev, pa sva se kaj hitro prebila skoznje. Kasnejša montaža teksta sploh ni bila potrebna. Vse tako kaže, da sva bila prava človeka ob pravem času na pravem mestu. Mnogo let kasneje sva hotela posneti nadaljevanje Butnskale, pa niti slučajno ni bilo več možno. Bila sva drugačna, z leti zapackana z vso mogočo miselno navlako, pa tudi srčni, mladostniško-uporniški naboj je nekako izpuhtel.
Prizori s snemanja
Prva epizoda je bila posneta ponoči pred blokom in na terasi taistega bloka za Bežigradom, kjer je začasno stanoval Emil. Druga pa na terasi "Kozolca" , kjer so stanovali Emilovi starši, prav tako ponoči. Ker je bila v obeh primerih bivša Titova, sedanja Slovenska in Dunajska, v neposredni bližini, se razločno dojame, da je bil nočni promet že v tistih davnih časih zelo živahen.
Ne vem kaj si je mislil naključni sprehajalec, ko je zaprepaden opazil dva tipa, ki sta se kot poblaznela metala po grmovju ob Savi, kričala, renčala, navidezno streljala po nevidnem sovražniku, rjula v bolečini ob napadu tropa steklih lisic, ki so "priplavale" po Savi navzdol. Scena je morala učinkovati šokantno, pa četudi bi opazil magnetofon in mikrofon, obešen na vejo.
Ker nisva dobila pravih efektov na Radiu Študent, sva scene demonstracij posnela doma. Slonela sva čez kuhinjsko okno in vživeta v vloge kričala vse mogoče psovke proti tiranskemu režimu Butnskalarjev. Mimoidoči so se zgražali, mislili so, da sva znorela.
Tudi prizor, ko Valentinčič s pomočjo Pipca in Sekire muči priprtega frotista v zaporu, sva posnela doma, ponoči. Soseda je hotela poklicati policijo.
Za realizacijo cerkvene poroke med Fanči in poročnikom Kuglo v zadnjem nadaljevanju sva prosila župnika iz Šmartnega pod Šmarno goro, če jo lahko posnameva v njihovi farni cerkvi, ki je imela manjše orgle spodaj in večje zgoraj na koru. Rekla sva mu, da snemava oddajo o cervah za Radio Študent. Z veseljem je privolil in nama dal dve uri časa. Zadeva se je seveda zavlekla in spričo mojega čudaškega prepevanja s kora in načina govora Eminence, ki je poročal Fanči in Kuglo, naju je zabrisal ven, češ, da se norčujeva iz cerkve into v posvečenih sakralnih prostorih. Prepozno: poroka je bila zadovoljivo posneta.
Pričujoča radijska igra je bila pravtako vzrok za kasnejšo serijo imitatorjev in posnemovalcev, ki so s podobnim načinom pačenja glasov zapolnjevali humorne in komercialne vložke v oddajah vedno številnejših radijskih postaj. Mlajša generacija ima sedaj priliko slišati kako se je rojevala mati matrica, iz katere nedres so se izvile kasnejše varijacije in vspodbude za nastanek specifičnih izrazov humornega imitatorstva z glasovnim posnemanjem različnih karakterjev.To je strogo pozitivno, saj gre tako v vsakdanjem življenju kot v umetnosti in ostalih področjih človekovega bitja in ustvarjanja , iz trenutka v trenutek, za neprestano preseganje.
Še nekaj citatov
Ervin Kralj: Kdo sem? Kaj sem? Kaj delam tukaj?
Eminenca: Skala nam ne sme pomeniti več kot simbol. Mi iščemo tisto kar je za skalo, za simbolom.
Profesor: Smo empirična družina, ki išče spoznanje v božanski svetlobi.
Fanči: Vidte, gospod Kralj, tole je butnžauba. S tem vam bom jest glavo namazilila. S temle butnaparatkom vas bom pa pobrila po glavi.
Valentinčič: Pejmo direktenga, sem za to, pejmo direktenga, ampak ne iz desetih, pač pa iz petih korakov ... a veste za kuga - zato, ker se po šestem, petem koraku rada noga zaplete, pa tempo pade.
Marjan: Jebemti,Kralj, tak fultrefer boš dubu
Mici: O, sej tamle je pa Fanči na balkonu. Fanči! Fanči! Nč ne sliš.
Ludvig: Kva je? Kva me gledate?
Strojinc: Orkaduš, zdele bom pa užgal po njih! Tle mate!!!
Kugla, Bomba, Pipec in Sekira: Dobr smo se mel. Kul mega.
-- Emil Filipčič
