Joj, kako patetično. "Dragi dnevnik." Še malo, pa bo sladkor začel teči na tla. Jasno je, da ne bom zvezku pisala "dragi". Sploh pa ni poanta v tem, da bi jaz temu recikliranemu drevesu zaupala ne vem kakšne globoke skrivnosti. Saj itak vsi vejo, kaj počnem, kako se obnašam, kaj razmišljam o določeni stvari.
Štos je samo v tem, da hočem, da so te zadeve dokumentirane. Dejstvo je, da bom že čez nekaj let slavna (kaj bom, še ne vem), torej bom morala napisati knjigo spominov. In kako naj jo napišem, če to ne bo zapisano?! Predvidevam namreč, da bo moj spomin pri 50-ih kot bohinjski sir. In potem adijo knjiga, adijo še več denarja in adijo varen in zanesljiv pokoj. O.K. That's it. Tol'k' za uvod.
Dejstva: danes je 23. 4. 1999. Začetek dokumentiranja spominov. Starost: 18 let.
Lokacija: Slovenija, Ljubljana. Kaj več pa nekako ni pomembno. Pravzaprav sem ugotovila, da sploh ne maram klišejev. Alergična sem na stvari, ki se ponavljajo. Zakaj bi v bistvu morali v(s)i vedeti, koliko sem stara, kaj počnem, kje živim?! Brez veze. Kot da to vpliva na to, kako se bom jaz pogovarjala s tem človekom. Zaradi mene je lahko mulec, star 10 let, množični morilec brez ene roke, pa kaj me briga? Če je kul za pogovarjati, se bom z njim pogovarjala. Če me zaštiha, me pač zaštiha. Smola. O.K., ne bom se več razburjala. To nekako ni namen tega pisanja.
Dejstva torej. Ugotovila sem, da me v življenju obdajajo sami dolgočasni, konzervativni ljudje. Za začetek starši. So pač starši. Dost' o tem. Naprej: vsi sorodniki. Isto. Pa prfoksi. Sošolci, celo nekateri prijatelji. Skratka, skoraj vsi. Ne vem, kaj je narobe z mano. Včasih se mi zdi, da nisem s tega planeta. Ampak, na žalost sem bila po nekem nesrečnem postopku umeščena prav sem, da lahko povzročam sive lasem ljudem naokoli. Skoraj vsem. Ah, briga me. Spet sem zašla. O.K., zdaj pa zares.
Dejstva drugič. Za mano je spet en dolgočasen dan. V šoli, kje pa drugje. Kr neki. Sploh me ne zanimajo odvodi, integrali, hladna vojna, zgradba apnenca, pragmatika. Sranje. Zakaj so ukinili spolno vzgojo? Lahko bi jim še kaj pametnega povedala. Tako moram pa uboga revica sama eksperimentirati. Tako kot prvič. Misliš, da mi je kdo povedal, za kaj gre? Yeah right. Sama sem se morala zanimati za to. Saj ne, da bi mi bilo hudo. O seksu sem vedela pri 15-ih več kot vsi sošolci in še prfoksi skupaj. Od osnov do podrobnosti. No ja, mislila sem, da vem vse. Ta teorija se je z leti in izkušnjami podrla kot hišica iz kart. Ja, ostala sem pri "prvič".
Ni se zgodilo klišejsko, kar mi je pri tej zadevi najbolj všeč, ampak tako nepričakovano in hitro, da se še zdaj nasmehnem, ko pomislim na to. Bil je moj kolega, nič posebnega. Dostikrat sva bila skupaj in nekega poletnega večera sva se odpravila v kino. Nase sem vrgla kikl'co, kratko majčko in sandale. Spodnjih hlačk ne nosim, zato jih tudi takrat nisem. Prišel je pome in čez pol ure sva že sedela v kinu, v zadnji vrsti seveda. Vedno moram sedeti v zadnji vrsti, ker hočem imeti vse dogajanje pred očmi, vse pod kontrolo. Film je bil dolgočasen, kot so ponavadi filmi v kinematografih poleti. Pa tudi ljudi ni bilo kaj prida veliko. Mogoče poleg naju še trije, štirje, pa še ti so vsi sedeli v sprednjih vrstah.
Gledala (kao) sem torej film, ko sem naenkrat začutila njegovo roko na mojem golem kolenu. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se dogaja, potem pa sem ugotovila, da mi je srce začelo utripati hitreje. Pa nisem čutila samo srca. Nekaj hudo čudnega se je dogajalo med mojimi nogami. Nekaj hudo mokrega. Zgodilo se je torej to, o čemer sem brala. Zgodilo se je vzburjenje in vsi simptomi, ki so z njim povezani. Zdaj je bil torej čas. Nisem mu odmaknila roke. Čutil je, da hočem, zato je nadaljeval. Sklonil se je k meni in mi porinil jezik v usta. Kar zadrhtela sem. Takoj sem ga sprejela, kajti to je bilo nekaj, kar sem že počela.
Med poljubljanjem je roko pomikal vedno višje. Božal mi je stegno in počasi prispel do moje mokre muce. Rahlo se je je dotikal s prsti, meni pa se je mešalo. Zdelo se mi je, da moram tudi jaz kaj storiti. Teoretično sem že vedela kaj, praktično pa ... Segla sem mu med noge in končno začutila tisto, o čemer sem prej samo brala, ali pa si bežno ogledala na slikah.
Bil je tako ... tako velik in trd, da sem se takoj morala malce bliže spoznati z njim. Ker je imel tip kratke hlače, to namreč ni bilo težko. Zdaj je bilo zadovoljstvo obojestransko. Z eno roko je še vedno raziskoval moje vlažno mednožje, z drugo pa je dražil moje napete bradavičke. Bilo je božansko - on z rokama na meni, jaz z roko na njegovi batini. Kar naenkrat je obstal, me prijel za boke in mi dal vedeti, da naj se usedem nanj.
Potreba je bila seveda prevelika, da bi se lahko uprla. Počasi sem vstala, se razkoračila pred njim, prijela tiča v roke in ga usmerila proti mačkici. Pravijo, da prvič boli. Spet kliše, ki zame ni veljal. Od mene je kar teklo in še preden sem se zavedala, sem ga že jahala.
Čutila sem ga globoko v notranjosti, občutila vsak sunek, ki mi ga je zadal. Še bolj je bilo noro, ko mi je začel s prstom dražiti ščegetavček. Občutek je bil dobesedno bomabastičen. Bila sem v nebesih. Bila sem glasna. Preglasna. Svet okoli ni obstajal. Bila sem samo jaz, on in orgazem.
To je bil začetek čudovitega prijateljstva s seksom.
