To nadaljevanje Gajbe radosti nima uvodnika (opomba administratorja).
"To jim moram pa doma pojasnit," se je smehljala Maja. "Tudi mi imamo nekaj podobnega."
"Dvomim."
"Ne, ne, res, čisto neverjetno, ampak stvar je skoraj identična."
"No, to že verjamem. Ampak dvomim, da jim boš doma pojasnila." je, še vedno rahlo smehljajoč in nekako odsoten, odgovoril Azinmag.
"Kaj misliš s tem, dvomim, da boš pojasnila?"
"Hjah, glede na to, da kot vse kaže ne boš prišla domov, zelo verjetno tudi ne boš nič pojasnjevala. Hecno, a ne."
"KAAAAAAAAAAAJ!?" je zvilo Majo.
"KAAAAAAAAAAAJ?!" je zvilo Tino, ki je slišala celoten pogovor. Nič pa ni zvilo Marka, saj je še vedno buljil v Unix in sploh ni zazanaval drugih zunanjih dražljajev.
"Ja no, že dalj časa razmišljam, kako bi vam to pojasnil, pa se mi je ravno ponudila prilika. Se mi je zdelo, da bo tako najbolj nežno."
"NEŽNO?!!!" se je zadrla Maja in Azinmag je pokasiral brco v levo koleno. Na njegovo žalost je bilo to natanko tisto koleno, ki si ga je pred nekaj meseci poškodoval. Spotaknil se je namreč čez izredno dolgi nožni mezinec nekega gosta.
"Aaaaua! Ja nežno! Pa ne me več brcat. Veste, odločili so se, da bodo prenehali loviti svizce na vašem planetu. Preveč težav. Aauuua!" Drugi krik bolečine je bil posledica druge brce.
"Težav! Ti boš imel težave, če nas ne spraviš domov!" je vreščala Maja in delila brce vsem predmetom, ki so se na njihovo nesrečo nahajali v njeni bližini.
"Žal mi je, vendar jaz nisem nič kriv. Vaša civilizacija je preveč obsedena z znanstveno fantastiko, kakor jo imenujete, lovci Regulske Svizčelovne družbe, kia tudi niso ravno najbolj spretni fantje, pa so jih nekaj videli. Galaktična etika prepoveduje vmešavanje v nerazvite in nizko inteligentne civilizacije, sedaj pa so slike nekaterih lovcev celo na naslovnicah stripov in raznih okultnih revij. Takšno delo je naporno tudi za njih, saj morajo ves čas za seboj prikrivati sledi. Veš koliko truda je bilo treba vložiti, da so sklatili vremenarski balon in z njim nadomestili ostanke fuzijske samokolnice za razvoz svizcev, ki je nekemu nerodnežu padla iz ladje. Je pa že lažje loviti svizce na planetih kjer ni mislečih bitij."
"Mi pa naj do konca življenja tavamo po vesolju in se čohljamo za ušesom, a?!" se je oglasila Tina, ki ji je bil Azinmag sicer prav simpatičen, kar pa ni zadostovalo, da bi si večno želela ostati na WXĐ212.
"Mislim, da je najbolj pametno, da se pridružite temu tipu, ki za šankom brblja nesmisle, saj se, če sem pravilno razumel, odpravlja na Planet Bogov. Najbolje bi bilo, da greste z njim, tam poiščete svoje bogove in jih povprašate kako in kaj." se je posvetilo Azinmagu, ki je bil sicer kar bister dečko, vendar tako svetle je imel pa vendar redko kdaj. Že naslednji trenutek mu je bilo žal, saj se je zavedel tragičnega dejstva, da bo odšla tudi Tina. Svojo veliko ljubezen je spoznal šele nekaj trenutkov nazaj, sedaj pa že odhaja in to verjetno za vedno.
Četrto (in zelo kratko) poglavje
Z glasnim škripanjem so se odprla vrata tujčeve ladje in Tina je vstopila. Na levi je zagledala kabino ladje in komandno ploščo, ki ni bila prav nič podobna tistim iz ZF filmov. Bila je izdelana iz cenene plastike in namesto morja lučk je bilo na njej nekaj robustnih stikal, nekaj analognih števcev in en 3D prikazovalnik.
"Kje so pa lučke?"
"Jah, pr nas ladje izdelane pač tako. Dizajnerji niso ravn cejneni, pa tudi kar tehnologija tiče se, je namenjeno predvsem vojski," ji je odgovoril tujec z gosenicami namesto nog, "Ah, pa da ne bomo pozabil, moja ime je Sulki."
V ladji je bilo več sedežev prevlečenih s slabo imitacijo turkiznega usnja arkturske svinje in na pilotovem sedežu so se skozi luknje že bleščale vzmeti. Ladja je imelaokna na obeh bokih; eno večje na kljunu, na stropu pa je bilo nekaj paličastih žarnic, ki pa so bolj medlo brlele in ena se je v prav neprijetnem kaotičnem ritmu (če kaotičnemu 'ritmu' sploh lahko rečeš ritem) prižigala in ugašala. Po tleh je bila čudna masa, ki je močno spominjala na linolej.
"Ne, ne! Kar močna udari," je Sulki rekel tujcu, ki je vstopil zadnji in je obupano pritiskal stikalo za zapiranje vrat, "stikalo ja malo obrabljena."
Še preden mu je uspelo uresničiti navodilo, se je skozi vrata pokazala Azinmagova glava (najbolj desna): "Žal ne morem z vami, moje pleskavice so nepogrešljive, zato vas bo vodil moj prijatelj Atrix, njega bomo z veseljem pogrešali. Boste že videli zakaj ..." in stilsnil Marku listek s krajevno-časovnimi koordinatami v roko.
"Adijo Azi, upam da se še kaj vidimo!" se je za njim zadrla Maja, Tina pa mu je prav ljubko pomahala v slovo, kar je povzročilo, da so levi glavi začeli šklepetati zobje. Mark ni pisnil ne črne ne bele, saj je skozi stransko okno opazoval Unix, kako se ljubko giblje med mizami in kako ji čudoviti srebrni lasje padajo na obraz.
Atrix je divje zamahnil po stikalu in vrata so se zaprla z mozeg in kosti parajočim cviljenjem, ki je spominjalo na mišji pevski zbor. Sulki se je vsedel na pilotski sedež in za začetek z robotsko roko odstranil parkirni listek, ki ga je fasal med tem, ko se je kratek čas zadržal v postaji. Roka bi morala listek stlačiti v režo za odpadke, kjer bi ga mehanizem zmlel in potem izvrgel v vesolje. Ker pa mehanizem za izmetavanje odpadkov ni deloval, odkar je Sulki ladjo odpeljal iz prodajnega salona, je iz reže molel že zajeten kup parkirnih listkov in robotska roka ga je škripajoč stlačila k ostalim. Sulkija je jako nerviralo, da je vsakič, ko je ladjo pripeljal na servis in hotel serviserju pokazati svoje probleme z mehanizmom za izmetavanje in mletje parkirnih listkov, ta začel čudežno delovati in seveda takoj prenehal, čim je zapustil delavnico.
"Torej ti si Atrix?" je precej bedasto vprašala Tina. Sicer pa so bedasta vprašanja vsesplošno v navadi pri vseh zemljanih, tako da ji je oproščeno.
"Ja, težko bi to trdil z gotovostjo, vendar sem verjetno res."
"Kako misliš verjetno?! Saj je Azinmag rekel, da ti je ime Atrix," je malce zbegano odvrnila Tina.
"Hmm, verjetno je res rekel kaj takega. Toda kaj če smo ga narobe razumeli, ali kaj če se je zmotil in narobe izgovoril moje ime? Razumna bitja se pogosto motijo. Kaj če nas čutila varajo in v resnici sploh ni nič rekel. Čutila so vse preveč kvarljiva zadeva, da bi se človek lahko sto procentno zanašal nanje! Še posebej takrat, ko gre za tako pomembne zadeve kot je nekogaršnja identiteta."
"Mah, daj no daj Atrix, saj vidiš, slišiš, čutiš. Tukaj smo, v tej kripi od vesoljske ladje, pogovarjamo se, in tako dalje. Jaz osebno ti garantiram, da so tvoja čutila v najlepšem redu." Kar pa bi se za tvoje možgane težko reklo, si je mislila sama pri sebi.
"Kdo pravi, da nisi le plod moje domišljije, ki te je kreirala zgolj zato, da bi me navedla k preuranjenim in napačnim sklepom? Nak, žal ti ne morem zaupati. Sicer pa se zadnje čase pogosto sprašujem o svojem obstoju. Kdo pravi, da sploh imam čutila in telo v katerem naj bi se nahajala? Vedno bolj sem prepričan, da je vse skupaj le privid, in za privid, kar očitno si, sem porabil že dosti preveč energije. Res škoda, da nisi realna, saj si prav všečno bitje. Če ne bi bila midva oba in vse okoli naju zgolj produkt moje domišljije, bi se še resneje začel ukvarjati s tabo."
Tina je obupala in se odločila, da ne bo poskusila nadaljevati pogovora.
Ko so se z glasnim škripanjem počasi začeli odmikati od postaje, so lahko opazovali Azinmaga, kako s prtičkom, ki ga je pobral z ene od miz, maha v slovo, po licih dveh glav pa so mu polzele solze. Sulki je vtipkal vektorsko-časovne koordinate, ki mu jih je dal Atrix, ladja je malo zaječala in se hrupno pognala skozi medprostor (karkoli že to je).