Mark, Maja, Tina in Sulki so korakali po površini Planeta Bogov, Atrix pa je ves zamišljen capljal nekaj metrov za njimi. Rekel je,da misli, da nekaj bistvenega razmišlja, vendar da ni prepričan, če res nekaj bistvenega razmišlja in, če že nekaj bistvenega razmišlja, ni povsem prepričan, da je to to, kar misli da razmišlja. Misli, da potrebuje mir, da bi vse to razmislil. Nato je povedal še stavek ali dva o tem kaj misli, da misli, vendar ga nihče več ni poslušal, tako da so njegove besede izzvenele v prazno.
Peto poglavje
Planet Bogov je precej gosto naseljen. Po celotni površini so v majhnih razmakih (od enega do desetih kilometrov) posejane vasice. V vsaki vasici živijo bogovi ene razumske vrste, na primer; vas bogov prebivalcev Spike je najmanjša od vseh, pravzaprav je tam le mala hišica, v kateri živi edina njihova boginja in še ta je boginja seksa, kar pojasni zakaj večina zlatih deklet porno industrije izhaja prav iz Spike. Njeno hišo pogosto in z velikim navdušenjem obiskujejo bogovi iz sosednjih vasi. Zakaj, ni povsem gotovo, vendar verjetno ne zaradi ugodne klime.
Družbica je uspešno prikorakala do prvih hiš vasi v katere bližini so pristali. Na vrtu pred precej osmojeno stavbo so zagledali približno dva metra visokega starca z ognjeno oranžno brado in živo rdečimi razmršenimi lasmi, oblečenega v kovinsko modro obleko, ki jo je Sulki prepoznal kot nošo pradavnih denebskih ljudstev. Na pogled je bil precej človeški, motili sta le oranžna barva oči in rahlo modrikasta polt.
"Dober dan," je pozdravila Tina. Starec je, še vedno sklonjen, izpod obrvi usmeril vanjo svoj mrki pogled.
"Stric, a mogoče veste, kje naj najdemo zemeljske bogove?" je z najbolj priliznjenim glasom kar jih je zmogla vprašala Maja in v roki trdno stiskala železen predmet, ki ga je ukradla v Sulkijevi ladji. Če se senilni imbecil ne bo prav kmalu potrudil z besedico ali dvema, bo že videl boga, si je mislila.
"JAZ NISEM NIKAKRŠEN STRIC," je zadonelo z globokim hripavim glasom in tla so se začela tresti od močnih nizkih frekvenc, eden od strešnikov pa je priletel na tla, "jaz sem denebski bog groma, ognja, elektrike in telefonskih kartic!" Očitno še nekaj strešnikov ni bilo navdušenih nad gromkim starčevim glasom in so se pridružili prvemu. Nato se je vzravnal v vsej svoji višini in iztegnil prst proti obzorju, kjer se je v daljavi vidilo nekaj hišic. "Tam so tisti, ki jih iščejo vaše grešne duše," je zagrmel in iz konice njegovega prsta je z glasnim pokom udarila strela, se raztegnila preko pokrajine in treščila nekje v bližini hišic. Maja, Sulki, Mark in Tina so debelo zijali in rahlo so se jim tresla kolena (razen Sulkiju, ki jih nima), le Atrix je ostal relativno ravnodušen in tuhtal ali gre zgolj za privid.
Nekaj trenutkov za tem je iz oddaljene vasi z neverjetno hitrostjo priletelo kovaško kladivo, izginilo v temnih oblakih nad njihovimi glavami in iz točke, kjer se je potopilo med oblake je z glasnim grmenjem udarila strela natančno med denebskega boga in presenečeno družbico.
Starec je izbruhnil v divji krohot in še nekaj strešnikov je spremenilo pozicijo: "Je pa res za štose tale Thor, fant mi je že od nekdaj simpatičen," je izjavil med smehom in si brisal zolze. "No, sedaj pa le stopite, pot je še dolga."
Med potjo niso dosti govorili. Deloma si še niso povsem opomogli od šoka, za katerega je bil odgovoren čudni starec. Atrix je bil večinoma zaposlen s tihim dialogom med tistim delom njegovih možganov, ki je trdil, da so bili nedavni dogodki resnični in tistim delom možganov (ki je bil dosti večji od prvega), ki je zagovarjal tezo, da je vse skupaj privid. Drugi je zagovarjal svojo trditev z verjetnostnim računom, saj je trdil, da če izbiramo med možnostmi, da je vse res, ali pa da je kriva napaka v čutilih. Oziroma, da je krivo sekundarno žičevje, ali da sekundarnega živčevja sploh ni in je vse skupaj le plod njegove domišljije, potem je povsem jasno, da je možnost, da je vse res, dosti manjša kot vse ostale skupaj. Prvi je bil pod tako tehtnimi dokazi prisiljen v umik, vendar je kmalu prešel v proti napad s tezo, da bi mu zavest rada prikrila dejansko stanje in zato navaja toliko možnosti, ki spodbijajo resničnost tega kar vidi. Očitno je, da je bilo vse tole s strelami in grmenjem čudno in privlečeno za lase in zato povsem resnično, saj bi bilo zelo slaba prevara. Če bi ga zavest hotela zavesti, bi se gotovo poslužila bolj prepričljive iluzije. Drugi je odgovoril, da prav to dokazuje neverjetno pretkanost njune podzavesti in da gre očitno za privid. To je prvega kar krepko zmedlo in ker ni mogel takoj najti protiargumenta je užaljeno prekinil komunikacijo z drugim delom možganov.
Medtem so se že močno približali vasici, v kateri naj bi prebivali zemeljski bogovi. Ker ni bilo zunaj nikogar, na kogar bi se lahko obrnili, so prvo hišo v katero so vstopili, izbrali zgolj po občutku. Bila je največja v vasi in zdelo se jim je, da bo tu kakšna sejna dvorana ali kaj podobnega. No, da nihče ni nezmotljiv so dokazali s tem, da so se prav pošteno zmotili. Na vratih jih je pričakala Atena. Seveda prav nič prijateljsko razpoložena, kot se za boginjo vojne pač spodobi. Grško-rimskih bogov ni ravno malo in zato potrebujejo tudi večje domovanje. Sicer pa, če bi bili pozorni na korintske stebre, ki so podpirali nadstrešek, bi jim lahko bilo jasno za kaj gre. Vse to jim je besno povedala Atena in jih vrgla ven.
Obogateni z novo izkušnjo so se odločili poiskati najmanjšo hišico. Iskali so namreč katoliškega boga, ki jim je bil, pa čeprav so bili vsi trije do nedavnega ateisti, še najbljižji. V bistvu so doživljali malo krizo razuma, saj je težko ostati ateist po tem, ko doživiš nekaj demonstracij božjih sposobnosti in precej neovrgljivih dokazov o njihovem obstoju. Po drugi strani pa se je težko opredeliti za katerokoli religijo, ko ugotoviš, da imajo vse prav (no ja, vsaj na splošno). Pravzaprav je takšna situacija nekakšen salto mortale za človeško zavest, ki ima že tako in tako dovolj problemov s smislom življenja.
Končno so se zedinili, katera hiša je zares najmanjša in pogumno vstopili. Na tleh v sredini edine sobe je sedel tip v svilenih širokih hlačah, s turbanom na glavi in nekomu nekaj narekoval v čudnem jeziku.
"To pa že ni un iz Sikstinske kapele!" se je namrdnila Maja.
Bog -katerikoliže- je prenehal z narekom in se zazrl v obiskovalce. Za razliko od prejšnjih dveh, ki so jih imeli priložnost spoznati, je ta zgledal nekako prijazen. Imel je topel pogled in rahlo se je smehljal.
"Prisrčno pozdravljeni v mojem skromnem domovanju, kličejo me Alah. S kom imam čast govoriti?"
"Jest sem Maja," se je nasmehnila, "to sta Mark in Tina, una dva bumbarja pa nista preveč pomembna." Malo je pobrskala po žepih. "A boš en cigaret?"
"Oh ja, z veseljem," je rekel Alah in segel po ponujeni cigareti. Tlesknil je s prsti in na konici palca se je pojavil plamenček. "No zdaj veš, kdo je posnel reklamo za British gas."
"Kaj, pa ne da ."
"Ja, prav smešno, a ne. Veš, z Mohamedom sva sedaj v oglaševalskem poslu in prav dobro nama gre. Trenutno mu narekujem Koran - Part Two. Glede na to, da je bil prvi del taka uspešnica in glede na to, da sta Sveti Pismi tudi dve, sem se odločil napisati nadaljevanje. Sigurno bo bestseller. Dobro ga bova propagirala, saj imava agencijo za oglaševanje. Reklama bo po vseh večjih mestih." Zopet se je prijazno nasmehnil in ponudil ogenj še Maji. "Mohamed večkrat leti na Zemljo in tam ureja najine finančne zadeve. Vendar, kako ste vi prišli sem? Saj niste mogli v zadnjem letu razviti dovolj tehnologije."
"Ah, stric Alah, to je dolga zgodba. No ja, vsekakor smo tu po pomoti."
"Bo že res, bo že res," je rekel Alah in se gladil po bradi. "Koga pa pravzaprav iščete?"
"Boga."
Alah je izbruhnil v krohot: "Teh je pa tukaj kar nekaj."
"Ne! Boga boga iščemo!" se je namrdnila Maja.
"A ja, to je pa druga. Ubogi brezimni nesrečnik; tu se vsi norčujejo na ta račun. Vsaj kakšno pametno ime bi mu pa že lahko dali. To je, kot da bi jaz prišel na zemljo in izjavil da iščem Človeka. In kako to, da ste se oglasili ravno pri meni?"
"To je najmanjša hiša in ker je krščanski bog samo eden, smo mislili pač da ima najmanjšo hišo."
Alah se zopet ni mogel ubranit smeha: "Samo eden! To vas je dobro naplahtal. Samo eden?! Oče, sin in sveti duh. Kakor koli to obrneš, so to trije. Ah, ah, vi pa ste naivni! Pa še Marija je tukaj, saj bi si lahko mislili, da stari ne bi zdržal brez nje."
"Ja, ja! V redu, smo ga pač malo užgali. Pa kaj! Se zgodi! Raje nam povej kam naj gremo."
"No, saj niste dosti zgrešili. Tale hiša tukaj zraven je prava. Tista na levi."
"Hvala in na svidenje" so enoglasno pozdravili gostje.
"Ciao!" je odzdravil Alah.
Mohamed ni rekel ne bele ne črne in za kazen pokasiral brco in hiter ugriz v uho z Majine strani.