Atrix ni vedel, kaj bi s samim seboj. Večino časa je malo dvomil o tem in onem, vendar ga je tudi to začelo malo dolgočasiti. Tukaj so neki čudni prividi divje diskutirali in sploh počeli čuda stvari, ki jih tudi približno ni razumel in s katerimi se tudi približno ni želel ukvarjati, še posebej zato, ker se nima smisla ukvarjati s stvarmi, ki so po vsej verjetnosti zgolj privid in nimajo nikakršnega stika z realnostjo. Dregnil je Sulkija, ki je s svojim buljenjem izkazoval vse znake skrajnega nerazumevanja dogodkov in se tako Atrixu zdel izmed prisotnih prividov najbolj primeren za navezavo stikov.
Peto poglavje
Dejansko Sulki ni imel kaj dosti bolj jasne predstave, za kaj gre. Poleg tega, da je bil kronično neseznanjen z zemeljskimi zadevami, je imel še hude probleme s svojim prevajalnikom, ki mu je v možgane sporočal vse mogoče in predvsem nemogoče nesmisle. Zavedal se je, da se na Planet Bogov ni odpravil z namenom, da bi poslušal pogovore, katerih smisel mu je bil ravno toliko znan kot boštvo vesolja, ali da bi opazoval čudne igre in valjanje po tleh. Njegovo ljudstvo ga je sem poslalo s pomembno misijo in pričujoči dogodki ga prav nič niso približevali njegovemu cilju.
Atrix je dregnil Sulkija: "Khm, ti, kdorkoli, oziroma karkoli že si. Čeprav si verjetno le eden v vrsti mojih prepogostih prividov, ali bi kljub vsemu lahko kaj ukrenil, da bi se ti pričujoči prividi spremenili v kaj bolj razumljivega? Sicer pa, saj ne vem, ali se lahko sploh zanesem nate. Ali se lahko zanesem na privide? Oziroma, ali sploh si in če nisi, ukaži moji domišljiji naj se neha igrati igrice z mano in naj se končno neha skrivati za prividi in se z mano sooči."
"A? Razumem ničesar ne. Ti tudi nerozum eš za kajgre?"
"O joj, ne samo, da mi moja sprevržena zavest podtika vsakovrstne neverjetne privide, poleg vsega še govoriti ne znajo," je zmajeval z glavo Atrix. "NE, NE RAZUMEM! A BI MIDVA SPOKALA?!"
"O joj joj, jaz vprašila, za kaj gre," se je vljudno ponudil Sulki. Takoj za tem se je obrnil proti ostalim in izustil: "Nas dva ne razumu nič. Nas dva bi po svoja opravk tukej na tem plinetu išla!"
"Ma, ja, dej šibej!" se je oglasila Maja, ki je še vedno imela precej dela s tem, da je pomagala nesrečnemu Luciferju na noge.
"Ja, ja, kar pojdita. Mi vaju ne bi radi zadrževali. Samo, prosim pridita nazaj preden se zmrači, da bomo videli, kako in kaj naprej," je pripomnil še Mark, ki je nekako čutil, da bi moral tudi on kaj pripomniti, kar pa se je tako ali tako izkazalo za nepotrebno.
Sulki se je v pozdrav spoštljivo priklonil, Atrix je pomahal z roko ter nekaj zagodrnjal, češ kaj sploh maha fatamorganam, sploh pa da škoda energije in tako sta odšla. Mimogrede, na poti skozi vas, sta se zaletela še v Zeusa, ki s tem ni bil prav nič zadovoljen in jima je s svojo strelo prav prijetno podkuril. Na begu pred pobesnelim Zeusom sta ob potoku videla še Neptuna, ki je Hermesu razkazoval vse dobre strani svojega nadvse priročnega trizoba, vendar sta bila preveč obremenjena z bežanjem, da bi prisluhnila, za kaj vsakemu bitju en trizob vedno prav pride.
Glede na to, da je Zeus svoj bes bolj hlinil (pa saj človek razume ubogega boga, ki nima nobenega pametnega dela in tako primerno strelo, da včasih z veseljem malo pobesni in komu pošteno podkuri), se mu tudi ni dalo prav dolgo preganjati ubogih nesrečnikov in sta bila kmalu izven dosega njegove strele. Glede na to, da je Atrix močno dvomil v obstoj svojega kompanjona in da Sulkijev medgalaktični komunikator ni bil ravno najboljši primerek svoje vrste, si lahko predstavljate, da se nista zapletla v kakšen živahen pogovor. Tako sta molče, vsak s svojimi mislimi vštric korakala v smer, ki sta jo izbrala zgolj naključno, bistveno je bilo le, da vodi stran od vasi zemeljskih bogov, kjer prebiva pobesneli Zeus, katerega si sploh nista želela srečati. Po čudnem spletu naključij, ki so vključevala izbruh supernove v bližini Arkturja, glasno zehanje boga banan s planeta opic in še nekaj drugih, na prvi pogled skrajno nepomembnih pojavov, sta hodila v natančno tisto smer, v katero bi se po treznem razmisleku in pogledu na zemljevid Planeta Bogov (ki ga seveda nista imela), odpravila.
Sulki se je kljub vztrajni molčečnosti svojega sopotnika odločil, da spregovori: "Eeee . Atrix, kam prišel rad ti bi?" Gnali so ga namreč tehtni razlogi, saj je imel pomembno tajno misijo in nikakor ni želel, da bi mu Atrix prekrižal račune.
"V bistvu mislim, da nimam prav posebne želje. Seveda je vprašanje, če res mislim, kar mislim, da mislim. Vedno je treba upoštevati, da je vse skupaj lahko plod domišljije nekoga drugega in da sploh ne obstajam, kaj šele mislim. Ampak, lahko pa bi skočil pogledat, če v tem realnem, čeprav bolj verjetno imaginarnem svetu, res obstaja tudi bog dvoma, o katerem se spominjam, da mi je mama veliko govorila. Čeprav je treba priznati, da je - po mojem spominu sodeč - vsakič poudarila, da dvomi, da zares tak bog obstaja. Sicer pa, kako naj se zanesem na spomin. Ta je še najmanj realističen od vseh prividov in iluzij, s katerimi se srečujem."
"Mislim, da bi bila nujno in zate zeljo dober, če bi skočil preverit," je navdušeno pograbil priložnost Sulki.
Tako sta pospešila korak proti postavi, ki se jima je počasi približevala. Postava sploh ni bila tako razpoložena, da bi dobro prenesla, da se ji nekdo pospešeno približuje in zato sta uboga nesrečnika, še preden sta dokončala uvodni stavek: "Oprosite, ali mogoče veste kje je .," dobila s kolom po glavi.
Ko sta se zavedla, postave ni bilo več v bližini, pač pa je poleg njiju ležal zemljevid Planeta Bogov. Očitno je bilo postavi žal, da ju je tako krepko mahnil ali mahnila in jima je pustila zemljevid, da bosta dobila odgovor na svoje ne do konca izrečeno vprašanje. Malo sta si ogledala svojo novo pridobitev in jo nato mahnila vsak v svojo smer.
Atrix je sicer vso pot močno dvomil, da je to res prava smer in da mu je ni v glavo vcepila zgolj njegova neukrotljiva podzavest, vendar je na koncu le prispel na želeno mesto. Ljudstvo dvomljivcev ima zgolj dva boga, velikega boga dvoma in njegovega sina, ki oba močno dvomita v obstoj drugega in tudi v lastni obstoj, sploh pa v svoje božje poslanstvo. Še posebej dvoma vredna je zgodba o mami. Namreč, če obstaja sin velikega boga dvoma, mora nekje obstajati tudi mati. Ta zgodba ima več variant in vsaka od teh ima svojo skupino zagovornikov. Ljudstvo dvomljivcev je trdno prepričano, da mati nikoli ni obstajala in da je bil s tem zasejan prvotni dvom, namreč dvom, da mora vsaka stvar imeti svojega stvaritelja in povod za nastanek. To pa je tudi edina stvar, v katero so predstavniki ljudstva dvomljivcev trdno prepričani, v vse ostalo močno dvomijo. Celo v obstoj boga sina, ki bi bil konec koncev lahko produkt množične hipnoze. Očitno, da stvari lahko nastanejo brez kakršnega koli tehtnega vzroka in kar iz nič in če lahko dvomiš v stvaritelja, zakaj ne bi dvomil tudi v stvar samo, njegov produkt, oziroma v obstoj njegovega produkta. Iz teh nekaj logično izpeljanih aksiomov, se je razvila celotna življenjska filozofija ljudstva dvomljivcev, ki očitno uspešno dvomijo še dandanašnji.
Atrix se je približeval kamnitemu templju (čeprav je močno dvomil, da se res približuje), v katerem prebivata oba bogova. Na pročelju je zagledal z velikimi tiskanimi črkami vklesan stavek:
"DVOMIM, TOREJ SEM"
Na težkih lesenih vratih pa je bilo z intarzijami izpisano:
"DVOM JE BISTVO IN OSNOVA VSEGA - KDOR NE DVOMI, NE MISLI"
Pritisnil je na kljuko in s težavo odprl težka dvokrilna vrata. V notranjosti templja se je nahajala zgolj velika dvorana in na nizkem kamnitem odru v sredini dvorane sta v snopu svetlobe, ki je padal skozi luknjo v strehi, sedela veliki bog dvoma in njegov sin in oba intenzivno, skoncentrirano dvomila. S tem sta po vzoru modrosti napisane na pročelju, eden drugemu dokazovala lastni obstoj, vendar vedno enako neuspešno, namreč oba sta zelo dvomila, da drugi res tako dvomi, kot zgleda da dvomi.
Atrix je poskušal pritegniti njuno pozornost, vendar precej neuspešno, oba bogova sta namreč s tem dobila povsem novo zelo očitno stvar, v katero je bilo toliko težje dvomiti in sta zato z vso silo dvomila v to, da on dejansko stoji tam in glasno pokašljuje. Tako ubogi Atrix ni dobil nikakršnega znaka, da se bogova zavedata njegove prisotnosti.