Kmalu se je kričanje in streljanje poleglo, slišalo se je le še topotanje nog množice svizcev, ki so divjali po vsej postaji. Azinmag je prišepal izza pulta in upal, da glamponski lovci še niso ugotovili, kaj se dogaja na postaji. Počasi je krevsal po osmojenih in od izstrelkov preluknjanih hodnikih. Vsake toliko je od nekod priletela večja ali manjša skupina povsem ponorelih svizcev, vendar so bili na njegovo srečo dovolj glasni, da se je imel še čas umakniti v kakšno odprtino ali pod kakšen pult in se tako izogniti njihovim krempljem. Postaja je puščala na vseh koncih in krajih, motorji so z vso močjo dovajali zrak iz cistern in kljub temu je Azinmag čutil, da pritisk pada in da je dihanje vedno težje. Hitel je na vso moč, kar pa še vedno ni bila ravno impresivna hitrost, saj ga je poškodovana noga močno ovirala, poleg tega pa so bili nekateri hodniki neprehodno zabasani s trupli razmesarjenih glamponcev in spraženih svizcev.
General Weiser Riesse je sedel za svojim komandnim pultom in tuhtal. Ni mu bilo jasno, kaj se dogaja na postaji. In kadar mu kaj ni bilo jasno, je postal slabe volje. Na pozive ni odgovarjal nihče od posadke obeh lovcev, ki ju je poslal. Glede na to, da je poslal okrog dvesto vojakov nad nekaj neoboroženih civilistov, se je zdela misel o porazu skrajno neverjetna. Upal je samo, da se niso že spet napili, tako kot takrat, ko so napadli tisto postajo blizu Deneba in potem o vojakih še dva dni ni bilo ne duha ne sluha, saj so se med praznovanjem zmage tako divje napili, da se nihče še naslednji dan ni bil sposoben javiti se po radiu. Če bi bilo vse skupaj še pred davnimi leti, ko je bil Weisser Riese še mlad poročnik in je bila glamponska vojska v cvetu svojega obstoja, bi mirno ukazal postajo razstreliti, pa ne glede na to, koliko vojakov je na njej. Vendar so na žalost za glamponce prišli težji časi, saj jih je galaktična flota zdesetkala in je bilo treba z vojaki malo bolj varčevati. Kar pa še ni pomenilo, da Weisser Riese ni bil besen ko sam vrag in kadar je bil besen, si je moral dati duška, zato je ukazal izstreliti pet raket v galaktično praznino in divje premikastil mladega častnika, ki je nič hudega sluteč vprašat generala, ali bi morda kaj spil.
Azinmag se je končno le prebil do palube z rešilnimi kapsulami in se vkrcal v edino, ki je bila še nepoškodovana. Grunth je bil zelo navezan na svoj denar in zato je pri opremi gledal na vsak novčič. Seveda je bilo mnogo dražje vzdrževati rešilne kapsule, kot pa inšpektorju dati kakšno malo 'poslovno darilce'.
Posledica je bila, da so bile kapsule v skrajno nezavidljivem stanju. Pravzaprav je bil v nezavidljivem položaju tisti, ki je kapsule potreboval - v našem primeru Azinmag. Ena vsaj na prvi pogled ni izdajala, da se že dolgo ni nihče brigal zanjo in Azinmag se je vkrcal. Ravno ko se je hotel usesti na komandni sedež, ga je še kar presenetilo dejstvo, da na njem že nekdo sedi. Dobra novica pri vsej stvari je bila, da v sedežu ni sedel mišičasti glamponec z morilskim izrazom na obrazu in nabito fuzijsko pištolo v rokah, ampak je namesto njega v sedežu sedela nadvse brhka Unix z morilskim izrazom na obrazu.
"Kje se pa potikaš toliko časa?!", ledeni prizvok v njenem glasu mu je dal jasno vedeti, da ni ravno dobre volje.
"Pri boginji seksa, a ti mene zajebavaš? Če jaz ne bi tratil dragocenega časa s spuščanjem svizcev, bi ti verjetno bila že ob kakšen življenjsko pomemben organ. Glavo ali pa noge recimo."
"A, ti si tisti bedak, ki je spustil hordo svizcev. No ja, kar se mene tiče, jih nisem prav nič potrebovala. Jaz sem bila tukaj še preden so se glamponci sploh vkrcali."
"Zakaj pa nisi že kar takoj odletela, ko si tako pametna?!"
"Ker bi ti ostal na postaji, imbecil!"
"No, potem so ti bili pa svizci le nujni. Če jih ne bi spustil, bi me lahko čakala do velikega hrska in še dlje!"
"Mah, razblini se! Dosti te mam!" in izstrelila sta se v galaktične prostranosti.
Glamponska civilizacija je temeljila na bojevitosti in pogumu in že od mladih let so male glamponce urili v različnih borilnih veščinah, streljanju in prenašanju bolečine, pač pa jim razum ni bil ravno vrlina. Kot se za vsakega vojaka spodobi, so bili sposobni izvrševati vsakovrstne, tudi še tako nesmiselne ukaze. Seveda je bila posledica tega, da, razen redkih (zelo redkih) izjem, niso bili vajeni kaj prida misliti s svojo glavo. General Weisser Riese se je rad štel za eno teh izjem in to se je tudi odločil pokazati. Glede na to, da o vojakih, ki naj bi zavzeli postajo ni bilo ne duha ne sluha, se je odločil, da jo bo razstrelil in ker je bil primerno slabe volje, se je odločil, da bo uporabil najmočnejše vodene rakete, kar jih je premogla njegova poveljniška ladja in se tako razvedril s prijetnim ognjemetom.
"Pripravite QW-01! Ševilo izstrelkov - pet!"
"Pripravljeni!"
"Smer 22 - 43 - 02!"
"Potrjeno!"
"OGENJ!"
In v veličastni eksploziji je odpihnilo ubogo Gajbo Radosti in še celotno glamponsko ladjevje zraven.
Rešilne kapsule so bile programirane, da jih je v primeru izstrelitve odneslo proti najbljižjemu planetu, kjer so si izbrale kakšno mokro površino in treščile vanjo. Oziroma bolje rečeno - naj bi bile programirane, namreč kalibriranje kapsul tudi kar nekaj stane in Grunthu MucDrondranglu se je nekalibriranje zdelo imeniten način za zmanjšanje stroškov. Posledica tega je bila, da sta Atrix in Unix odletela v neznano smer. Sreča v celotni situaciji je bila, da so bile kapsule izredno hitre in tako je bila verjetnost, da bosta v štirih zemeljskih letih naletela na kakšen planet, skoraj sedemdeset odstotna. Žal je bila verjetnost, da bo ta planet poseljen, za kar nekaj redov velikosti manjša.
Sedmo poglavje
"A vi nimate nikakršnega plovila, s katerim bi mi lahko prišli nazaj na Zemljo?" je Mark vprašal boga očeta. Sprehajala sta se po sadovnjaku za božjim prebivališčem.
"Večkat smo že razmišljali o tem, vendar . Ne vem, če si seznanjen s problemom parkirnih listkov. Veš, davkarije v galaksiji ni. V bistvu smo odpravili skoraj vse uradništvo in probleme povezane z njim. Galaktična vlada ima dovolj dohodkov že iz svojih delnic, da ni potrebnih nikakršnih davkov, vendar se je iz starih časov ohranila služba galaktičnega redarstva. Ta zlokobna organizacija si je kmalu po svojem nastanku pridobila takšno moč, da je tudi po tem, ko smo se znebili vseh ostalih, nismo mogli več ukiniti. Ko enkrat dobiš parkirni listek, je konec. Vpisan si v vseh njihovih seznamih. Izbrskajo te, pa če se skriješ v najbolj zakoten del vesolja in ko pridejo, je bolje da imaš denar pri sebi, drugače ti poberejo vse, kar se pobrati da," je žalostno razlagal bog oče.
"Zaradi teh razlogov smo se odločili, da raje ostanemo brez prevoznih sredstev."
"Kaj pa Mohamed, on baje občasno hodi na Zemljo."
"Pri njem je to drugače. Prvič, ko je šel na Zemljo, ga je peljala sestrična našega poštarja. Takrat je odšel v Tibet in nekaj let preživel pri tibetanskih menihih, ki so ga naučili vseh vrst spretnosti: od upočasnitve srca, znižanja telesne temperature, pa do premikanja svojega telesa skozi prostor zgolj s pravilnim usmerjanjem svoje bioenergije. On ne rabi vesoljske ladje."
"Ah, čudno je to. Zakaj smo mi potem tako za galaksijo?" je zavzdihnil Mark.
"Pa kaj nisi slišal, ko sem pravil, da smo kupili zarodke po znižanih cenah. Če ne bi Mohamed zabrisal tistega jabolka Newtonu v glavo, še tega, kar sedaj imate, ne bi imeli. Če pa misliš, da je to s premikanjem lastnega telesa kakšen hupi dosežek, se hudo motiš. Kar nekaj galaktičnih civilizacij obvlada to veščino že ob rojstvu."
"Ja, daj povej mi prosim to zgodbo o zarodkih v celoti. Kako se je začela človeška civilizacija in te zadeve."
"Heh, sine, bi rad bil prvi Zemljan, ki bo zvedel resnico o razvoju človeštva. Naj ti bo. Začelo se je tako, da se nas je nekaj kolegov iz božje šole, kmalu po končanem študiju slučajno srečalo v sobi za kockanje neke igralnice na Planetu iger na srečo. Takrat smo bili vsi še bogovi brez religij in vernikov. Ko smo spili že kar nekaj kozarcev antimozgovca, kar je ena hujših pijač, ki jih lahko najdeš v galaksiji, je padla ideja, da bi kupili rabljen planet, ki ga je nekdo, mislim da Buda, našel v oglasih. Kljub temu, da smo bili vsi precej brez denarja, smo si ta planet lahko privoščili, saj je bila cena res izredno nizka. Planet je bil tako poceni iz več razlogov, pa saj si sam opazil, da so temperaturne razlike velike, da je večji del površine prekrit s slano vodo, ki je precej neuporabna, in tako naprej. Ker smo bili, kot sem že omenil, bolj na suhem z denarci, si tudi nismo mogli privoščiti zapravljanja pri nakupu zarodkov raznih živalskih vrst, ki smo jih hoteli naseliti na našem planetu. Večinoma so imeli potekel rok, nekateri pa so imeli tovarniške napake. Pri takih ne veš ali se bodo v redu razvijali ali ne, tombola pač. Takrat sem se že močno spoprijateljil s svetim Petrom, ki je ravno končal tečaj za svetnike in tako sva skupaj naseljevala južno Evropo. Peter se je zabaval z nabavljanjem trupel neuspelih poskusov iz genetskih tovarn, ki jih je potem zakopaval v zemljo in se naslajal ob misli, kako se bodo čudili tisti, ki jih bodo odkopavali."
"To so bile verjetno tiste zadeve, ki so jih naši arheologi potem imenovali dinozavri," ga je prekinil Mark.
"Ja, ja, to je to. Kako butasto ime. In kako lahko kdo sploh misli, da je kdaj kaj takega živelo. To so spački, neuspeli genetski eksperimenti. No, po tem, ko smo naselili vse živalske vrste, smo si morali izmisliti še religije, katerih bogovi bomo. Mi - jaz, moj sin ter najin kolega sveti duh, smo spisali sveto pismo, oba dela, in tako postali bogovi vernikov, ki se imenujejo kristjani. Sveti duh je po naravi malo zloben in sploh za štose in je predlagal, da bi trdili, da smo vsi trije eno. Pač šala na račun naivnih vernikov, ki so pripravljeni verjeti še tako očitno neresnico."