Vsi so stali pred hišo in zrli v nebo. Nad njihovimi glavami je utripal modri križ, pritrjen na pročelje hiše, vendar so tako ali tako vsi gledali preko strehe, kjer se je na nebu pojavil žareč predmet. Žareča krogla je bila iz trenutka v trenutek večja in šum je postajal vedno glasnejši. Z glasnim žvižgom je žareče telo preletelo streho le kakih deset metrov nad slemenom. Vsi so se hkrati obrnili v drugo smer in opazovali, kako se objekt počasi približuje tlom. Tla so se zatresla, telo se je še enkrat vzdignilo za nekaj metrov, glasno grmenje jim je napolnilo ušesa. Zopet so se zatresla tla in objekt je še nekaj časa bolj ril kot drsel po površini. Ko se je ustavil, je za njim sredi zelene pokrajine zijala kot struga malo večjega hudournika velika brazda, dolga vsaj kilometer.
Tišino, ki je tudi po končani akciji še vedno ležala povsod v okolici, je prekinil šele glasni tlesk Majinega vžigalnika. Globoko je vdihnila dim in ga v ozkih pramenih pihnila skozi nosnice. To je zdramilo tudi ostale.
"Vau," se je izvil krik občudovanja večini prisotnih, Tina pa je za trenutek omedlela ubogemu Luciferju v naročje, ki je, nesrečnik, doživel že mnogo preveč šokov za en sam dan in se je sesedel na tla. Brez besed so se začeli istočasno premikati proti kraju pristanka (če bi se temu lahko sploh reklo pristanek).
Ravno je previdno polagal paket v sveže izkopano jamo, ko je zaslišal rahel šum. Nemo je obstal, ko je zagledal malo žarečo kroglo v daljavi. Hitro se je večala, preletela malo naselje, oddaljeno nekaj kilometrov, in priletela v tla. Čutil je, kako se vse trese in ušesa so ga zabolela od silovitega grmenja. Telo se je zopet vzpelo v zrak, vendar le za nekaj trenutkov, nato pa zopet glasno treščilo na tla. Sedaj je razločno videl, da je objekt bolj podolgovate oblike. Kljub temu, da je drsel zarit kak meter ali dva globoko v tla, se je še vedno gibal z neznansko hitrostjo. Lahko je videl, kako pred špico letijo ogromni kosi zemlje in kamenja v zrak. Nekaj dreves je kot za šalo poletelo proti nebu in šele sedaj mu je postalo jasno da to, da se telo giblje natanko proti njemu, ni ravno dobro. Zagrabila ga je panika. Trdno se je je oklenil. Panika je očitno hotela, da bi se obrnil in zbežal in navdušeno se je pridružil njenemu mnenju. Plan pa je pokvaril paket, ki se mu je očitno zmuznil iz rok, med tem ko je zabodeno buljil v čudni predmet, in po Murphyu pristal na njegovih stopalih, ki tako niso mogla sodelovati pri pobegu. Sedaj je bilo že prepozno, tla so drhtela v divjih tresljajih, hrumenje je bilo tako glasno, da je čutil ostro bolečino v bobničih, kolena so mu klecala in razločno je čutil, kako ne more več kontrolirati svojih dlani, ki so se vedno bolj tresle, po čelu so mu drsele kaplje mrzlega potu, oblila ga je zona. Izbuljil je oči, zrkla so bila rdeča od nabreklih žilic, nagonsko je skrčil roko in si z njo zavaroval obraz, odprl je usta in skremžil obraz v krik, ki je izražal nepopisljiv strah, vendar še preden je iz sebe uspel spraviti kakršen koli glas, je bil kovinski premec neznanega plovila že tu. Preden mu je zmlelo telo, je čutil le še, kako mu val zemlje pred kljunom zasipa noge.
Ob strani podolgovatega objekta so se z glasnim sikanjem hidravlike odprla vrata. Očitno so bila vpeta na spodnji strani, zgornja stranica pa se je naslonila na tla. Na notranji strani vrat so bile stopnice in v nastali odprtini nad njimi se je prikazala opotekjoča se postava.
Sedaj so že tekli. Ne čelu sta bila Mark in Maja, za njima bog Oče, kateremu so dolgi sivi lasje in dolga siva brada plapolali v vetru, nad njegovim desnim ramenom je lebdel bog Sveti duh, takoj za njima je bil veliki Manitou, ki je zapičil svoj strmi pogled v kraj pristanka in v desnici vrtel tomahavk, zadaj pa sta bila Lucifer in Tina oba že preutrujena, da bi lahko sledila ostalim.
Azinmag je stal nekako na sredini stopnic in si pretegoval potolčene ude. Po telesu je imel kar nekaj modric od varnostnih pasov in na sploh so med 'pristankom' razni deli telesa bili javljali nezadovoljstvo nad nastalim položajem. Zadovoljno se je nastavljal toplemu soncu in si mrmral še eno od mnogih pesmic, ki se jih je naučil na Spiki in so več ali manj vse imele precej erotično vsebino. Pred seboj je videl prekrasno ozelenelo ravnino, nekaj malih gozdičkov in neurejeno posejanih naselbin. 'To je dobro,' je zadovoljno ugotovil, 'potem lahko skočim v kakšen barčič na nekaj krakih, da se mi umirijo živci.' Zelo zadovoljen s samim sabo in razpletom dogodkov, ki so ga začuda ohranili pri življenju, je pobrskal po žepih za cigaretom in se ozrl na levo v smer, iz katere je ravnokar z vsem pompom priletel.
Kakih dvajset metrov za kapsulo je bila majhna gruča ljudi in očitno so zelo intenzivno opazovali nekaj poleg jarka ki ga je izdolbla taista kapsula. Kaj se to pravi, takole prifrči z neba, preorje pol planeta, pa še vedno ni dovolj, da bi mu namenili vsaj kanček pozornosti. Besno je odkorakal po stopnicah in se napotil proti gruči. Prerinil se je mimo starca z belo brado in belimi dolgimi lasmi, poleg katerega je lebdel nekakšen duhec in pogledal, kaj za boginjo seksa je lahko bolj zanimivo kot on. Poleg jarka je ležalo bitje, očitno v zadnjih vzdihljajih. Spodnji del telesa je bil povsem zmaličen in je bil, pomešan z zemljo in kamenjem, nekako sestavni del stene jarka, ena od rok je ležala nekaj metrov proč od telesa, očitno je bil le predel pljuč in srca dovolj nepoškodovan, da je še za silo delal, čeprav je bilo očitno, da je nosilno ogrodje prsnega koša polomljeno in da bitje le s težavo diha. Tedaj je Azinmag izbuljil oči, saj se je k nesrečniku sklonilo najlepše žensko bitje kar jih je kdaj videl. Pravzaprav ga je že videl, mu je kapnilo naslednji trenutek, pred njim je namreč bila Tina. Pobožala je ubogega ranjenca in vzdihnila:
"Ubogi Sulki!"