Zmagovalca so vzdignili na oder in nato se je odločil napraviti korak proti voditelju celotnega dogodka. Le ta je zopet spregovoril:
"Naš velecenjeni zmagovalec prejme ta prekrasni pozlačeni pokal v obliki steklenice in pa kupon za vstavitev novih jeter, ki ga podarja superluksuzna klinika dr. Riksg??leja, jetra sama pa podarja Kadaver Deponija iz Sirija VI, kjer lahko dostojno shranite trupla vseh vrst, prodate kakšen kos svojega telesa, ali pa po ugodni ceni nabavite malo rabljene rezervne organe za praktično vse oblike živih bitij te galaksije."
Peli se je, po neuspešnem poskusu koraka, vznak zvrnil nazaj med množico. Tedaj je nastala popolna zmeda. Padala so nasprotujoča si povelja v stilu: "Prinesite zmagovalca!" in "Nesite nagrado zmagovalcu!", množica je tulila, voditelj je zbegano bolščal predse, piko na i pa so dodali redarji, ki so zaradi nejasnih navodil in naraščujoče panike začeli početi to kar najbolje znajo. Udrihali so po vsem, po čemer se je udrihati dalo.
Čudni visokorasli tujec je pomignil kolegom in vsak od njih je prijel okoli pasu enega od ravnokar prispelih popotnikov, nato so vsi vzdignili desno roko in odleteli iz podivjane množice na tleh. Obrnil je svoj obraz k Maji in izrekel eno samo besedo: "Kam?"
"Grunth MucDondrangl!" je butnilo iz nje, še preden je uspela urediti svoje misli ali jih prepričati v resničnost nastale situacije.
Po krajšem razmisleku je ugotovila, da tujec še zdaleč ni čuden, glede na to, kje je naletela nanj. Na Zemlji bi že znal dajati vtis čudnega človeka, tu, tisočine svetlobnih let stran, pa je bil pravzaprav najmanj čudna življenska oblika, kar jih je videla odkar je zapustila domači planet. Pravzaprav je bil povsem podoben ljudem, le malo bolj bled in seveda skrajno neprimerno oblečen. Med letom mu je rdeče pregrinjalo plahutalo v vetru, lasje pa so čudežno ostali vsak na svojem mestu. Fant bi sigurno lahko mnogo zaslužil z reklamami za Trivremenski Taft. Ozrla se je nazaj in ugotovila, da so si tujci sila podobni, le stežka bi ločila, kateri je kateri.
Za razliko od ostalih, katere je polet močno zmedel, je Atrixu zelo ugajal in močno prispeval k njegovemu dobremu počutju. Po hudih problemih, ki jih je zadnje čase imel z dvomljenjem, se je končno zopet zgodilo nekaj takega v kar je lahko res kvalitetno podvomil in tako stvari v svoji glavi ponovno postavil tja kamor spadajo.
Gruntha so našli natanko tam, kjer bi ga iskali, če bi vedeli, da kraj obstaja. Sistem so razvili v neki firmi, ki se je ukvarjala z izdelavo psiholoških analiz delavcev v različnih podjetjih. Vodstvo podjetja je pri njih naročilo raziskavo na osnovi katere so potem poskušali z različnimi ukrepi povečati produktivnost zaposlenih. Po nekaj letih dela, so ugotovili, da so glavna zavora sovražnosti, ki se pojavijo med delavci in delodajalci in se kopičijo v njih samih ter jim povzročajo razne frustracije in druge psihološke motnje. Po dolgotrajnem razmisleku so ugotovili, da bi bil edina rešitev en konkreten vsakomesečni pretep, kjer bi vsi lahko sprostili vse nakopičene težave. Žal pa so zaposleni vedno številčno in fizično dosti močnejši od svojih zavaljenih in razvajenih delodajalcev, tako da jim ti ne i mogli nuditi kvalitetne zabave. Po vseh teh izrednih dognanjih, se je firma preusmerila v izdelovanje elektronskih mlatilnic, kjer se lahko po mili volji sproščate nad elektronskimi zadnjicami in glavami vseh mogočih razumskih vrst, ki se povsem realno odzivajo na vaše udarce. Lahko se tudi verbalno spopadete s kakšno glavo, ki jo prej sprogramirajo vaši inteligenci primerno in tako poskrbijo, da le ta v besednem dvoboju z vami kvalitetno izgubi. V nasprotnem primeru zadeva seveda nebi bila sproščujoča. Podjetje, ki se je prej le s težavo prebijalo iz leta v leto, je s svojimi elektronskimi mlatilnicami izredno uspelo in sedaj zaseda že vse planete dveh osončij, njihove mlatilnice pa spadajo v obvezno opremo vseh korporacij, ki dajo kaj nase. Kadar se uslužbenec in delodajalec divje spreta, eden drugemu posodita gumijaste odlitke svojih obrazov (kolikor jih pač imata - glav namreč), se družno odpravita v mlatilnico, natakneta obraze na elektronsko osnovo in izživita svojo jezo z nekaj udarci.
Prijazno so se poslovili od tujcev, ki so jih tako priajzno dostavili in vstopili v ogromno stavbo. Grunth je ravno preizkušal svoje nove, s titanom ojačane čevlje na zadnjici, ki je močno spominjala na Azinmagovo in se je odzivala z obupanimi kriki in stoki. Opazujoč to dogajanje, se je Azinmag malo obotavljal, zato je pristopila Unix in začela:
"Ekhm, gospod MucDondrangl,."
Grunth je debelo pobuljil in nekako ni mogel sestaviti skupaj njene prisotnosti na Planetu zabave in dejstva da je zaposlena na njegovi vesoljski postaji in da biv tem trenutku morala, po urniku sodeč, prijazno streči različnim vesoljskim popotnikom.
".vaša postaja, mislim WXĐ212 imenovana Gajba Radosti." je pogumno nadaljeval Azinmag in Grunth je, spričo dejstva, da tudi drugi gostinec, ki bi moral skrbeti za finančno podprte goste, stoji poleg njega, pobuljil še mnogo bolj debelo, poleg tega pa prepustil svojo čeljust gravitaciji.
".KAABUUUUUUUM!" pa je zaključila Maja, ki jo je pogled na debelega gostilničarja z izbuljenimi očmi in povešeno čeljustjo zelo zabaval. Grunthu se je počasi v glavi začela sestavljati slika o tem kaj se dogaja in počutil se je vedno bolj omotično.
"Zelo kabum! Čisto kabum!" je dodal še Azinmag in za Gruntha je bilo vse to občutno preveč. Obrnil je oči proti stropu, se zvrnil v znak in z glasnim treskom priletel na tla.
"No, mislim da smo ga obvestili," je rekla Unix.
"In s tem je naša dolžnost opravljena," je dodal Azinmag.
"In sedaj gremo lahko na sladoled," je dodala še Maja in dregnila Azinmaga pod rebra, "a imaš kakšen čik? Meni jih je zmanjkalo."
Odpravili so se proti prekrasni plaži, ki je bila pokrita s snežno belim drobnim peskom in na kateri je bila stojnica s sladoledom. Hkrati pa so lahko oazovali kako skupinica pijanih športnih ribičev pripravlja dinamit za večerni lov.