Na Anadamanih sva si izbrala otok Havelock, saj sva hotela za božič in novo leto biti med ljudmi. Okoli 300 turistov nas je preživelo dokaj miren božič, raztreseni po bambusovih kočicah na enem najlepših otokov na svetu. Naslednji dan sva se ga z Urško fajn napila. Spat sva šla okoli enih. Mene je čist krivil in ko je nekdo zjutraj hotel porušiti mojo kočo, sem se drl, da naj se neha zajebavat...
Ampak nihče ni rukal najine bambusove hišice. Popolnoma pijan sem stopil ven in zagledal kolege. Začudeno smo se spogledovali in lovili ravnotežje. "Earthquake?" smo se spraševali in po dobrih treh minutah odsli nazaj v postelje. Dokler nismo pol ure kasneje zaslišali: "Water coming!"
Najprej nas je počasi zalilo, in ko sem videl da prihaja voda, sva z Urško pobrala nahrbtnike in bežala v hrib. Drugi val, ki je prisel skoraj dve uri kasneje, je zmočil in premikal nase kučice, a na Havelocku ni bilo nobenemu nič. Le napetost ni in ni hotela popustiti, saj je vsak dan treslo in med drugim so Indijci po radiu, ki je bila naša edina povezava s svetom, 30. decembra opoldne spet razglasili kritično stanje, češ da prihaja novi val. Čez Andamane. Panika. In spet v hrib. Naslednji dan je spet treslo in imela sva dovolj. Pobrala sva vse stvari in odplula v glavno mesto Port Blair, kjer so ljudje se vedno v strahu pred novimi sunki spali na cestah in travnikih. V novo leto smo tako šli z bolj kislimi nasmeški in v upanju, da bo 2000 peto res boljše. Na 1.1. sva odletela v Kalkuto in greva naprej na Tajsko in Laos. Čimdlje od morja. Komaj cakam, ker novice pravijo, da ce se bo se naprej treslo in bodo sunki potovali na sever, potem se lahko kmalu zgodi se hujsi potres v Assamu, v Himalajskem delu Indije. Kalkuta pa je nekje na poti od Andamanov do Assama.
No zanimive so bile tudi zgodbe naših sosedov in drugih prijateljev z otoka. Tako smo takoj po tsunamiju videli Indijca, ki smo ga krstili "General", kako s svojo družino bezi v breg in komandira. Vsi v rešilnih jopičih! Vcasih se mi zdi smešno, vcasih edino pravilno (bolj ko nazaj gledam in vidim, kaksna katastrofa je bila, manj se smejem!). Potem pa smo tega istega možakarja videli se pred trgovino, ko je kupoval vodo. Vprasal je, koliko plastenk ima lastnik. Ko mu je ta odgovoril, da okoli dvajset, je hoptel kupiti vse. A smo se zaceli pritozevati, da ni sam na otoku, in da bi tudi mi radi malo vode. Ne na zalogo, ampak za suha prestrasena grla.
Potem mi je sosed Ricky povedal se, kako je on najprej gledal, kako voda pocasi zaliva našo plažo (takrat sva jo z Ulo pobrisala), potem pa jo je tako hitro odneslo nazaj, da ni mogel verjeti. In takoj je bila na plaži oseka. Kasneje je prisel novi val, višji, in voda se je se hitreje umaknila. Če bi bila plima malo višja, bi potegnila tudi njega, a sta s Petro le uspela uiti. Podobne zgodbe sva potem poslusala cel teden, a zakljucek za nas je bil preprost: odnesli smo jo zelo srecno. Biti tako blizu tako velike katastrofe in si samo zmociti cevlje!?!? Sreča, ni kaj.
V glavnem, panika je bila, sproščenosti po tem pa nobene prave in to na rajskih otokih, kjer se je vse, žal, spreobrnilo v pekel.
Kako pa je Urška doživljala vse skupaj ter kaj vse se je še godilo, pa si preberite tule
Rok Kofol ***
Dogodivščine Roka Kofola lahko prebirate na www.shappa-drustvo.si
Več fotk o tej dogodivščini pa najdete v tej foto galeriji.