Sredi 13. ljubljanskega filmskega festivala malo povzemam situacijo; pač iz perspektive, ki ni niti popolnoma insajderska, pa tudi povsem outsajderska ni. Liffe se je začel z enim bolj trapastim filmom, ki pa so se mu malo bolj trapasti povabljenci gala režali, medtem ko je peščica pametnih, vključno z ministrico za kalčr, (skoraj) zavijala z očmi. Pa so se potem stvari uredile zelo lepo.
Tudi za slo prvenko Slepo pego pravijo, da spet ni takšna mimobežnica. Čeravno je nadvse sumljivo to, da v prenekateri oceni ljudstvo in nenaključno ljudstvo, torej kritiki, hvalijo tehnično plat filma. To je že slabo. Se pravi, da nimajo namena hvalit drugih prvin. No, Pege nisem videl, se pa vselim, da je med nami še en/-a, ki je že zmogel/-a celovečerca, pa čeravno je Hanna W. Slak hudo samosvoj karakter, kar se nedvoumno opazi že, ko jo srečas na cesti.
Da ne pozabim. Med silovito množico raznoterih filmov, ki so prispeli iz tisoč in enega konca sveta, je pač tudi veliko takih, ki se jih stežka "pozauga" do konca, kar pomeni, da sem tudi na hodnikih Doma že srečal cineaste, ki so ob konkretnem umetniškem zalogaju omagali in zapustili teater s platnom v ospredju. Nič čudnega. Ne more biti sve top ultimo ultra super. Ali pač.
Sem pa videl nekaj perfektnih filmčkov. Ljubek je bil Galebji smeh, islandska socialna kičy sagica, ki prikazuje, kako se ena dobra bambina vrne na rodno Islandijo, pri čemer jo pregovorna otoška žlehnoba še vedno drži pokonci, prav tako pa tudi marsikateri humorni catch v muviju.
No, na primer, če bi kakšen Slovenzl obvladal oziroma spackal tak fini, rafiniran, subtilen in hkrati fabulativno samostoječ filmič, ga jest v momentu kušnem na rit. Dobr k šus je bil Intacto. Mal' wierd zgodba, mogoče tako dark-mafijsko-čudaška, napol triler, kakršen je bil pred kakšnim letom film Memento, obenem pa obrtno zelo blizu hoolywoodske uspešnice s tamalim Dounglasom, kako je že bilo naslov, a The Game, ja The Game.
Film opisuje eno extra kasto, ki jo sestavljajo srečneži, ki imajo ful sreče, ampak ful. Vse okorg njih umira in se pobija, oni pa se nato igrajo z usodo, za katero vedno, da je nemogoče, da se bo kdaj poigrala z njimi. Pride do finalnega obračuna in v njem zmaga, torej ostane živ - le eden. Je pa Juan Carlos Fresnadillo, ki se je s tem prepričljivim delom privkrat dokazal v Hollywoodu, tisti, na katerega zelo računam tudi vnaprej. Zapomnite si torej njegovo ime.
Govori z njo madridskega freaka Pedra Almodovarja mi je bil tudi ful gut. Sicer znova klasična almodovarščina, torej filmska naracija, ki protežira poltabuje znotraj vsakodnevne psihoze posameznika v urbanem okolju. Fore so hude in tudi mojstrsko prikazane, pa najsi bo to prizor, ko na velikost skodelice pomanjšani ljubimec pokavsa svojo ljubico - in to tako, da se odpravi v njeno mednožje - , pa do super iskrenosti psihiatrove tajnice, ki enkrat mimogrede svoji, verjetno dobri prijateljici, po telefonu prizna, da se je kraljevsko usrala. In to čisto tako mimo, sredi lepega dne, seveda misleč, da je nihče ne opazuje oziroma da jo nihče ne posluša. V glavnem, Almodovar je spet pri sarkastičnih smrtnih primerih, a še dlje. Po novem se mu liki tudi zbujajo iz večletne kome. Ha!
Ob italijanskem filmu Anglea, v katerem vseskozi pakirajo in nato spet prepakirajo kokain, in ki v nasprotju z vsebino oziroma osnovnim predmetom trgovanja, pravzprav občevanja v zgodbi, ta teče izjemno počasi, komorno, z malo besedi in veliko prelivi, ne laufa nevrotično in blazno - sem zaspal, in to trdno - že pol ure po začetku. Ni šlo.
Zelo prikupen pa je tudi prvenec francoza Michela Gondryja Človeška narava ali Human Nature. Zgodba je tipa Woody Allen sreča Monty Payton crew, in to v spotovski maniri. Gondry je eden največjih režiserjev tv oglasov in video spotov ( - Thomas Dolby: Close But No Cigar, - Mark Curry: Blow Me Down, - Lenny Kravitz: Believe, - Donald Fagen: Snowbound, - Jean-François Coen: La Tour de Pise, - Belinda Carlisle: Big Scary Animal, - IAM: Je Danse La Mia, - Les Négresses Vertes: Hou! Mamma Mia, - Terence Trent D'Arby: She Kissed Me, - Hothouse Flowers: This is It (Your Soul), - Rachid Taha: Voila, Voila, Qu'ca R'Commence, - Stina Nordenstam: Little Star, - Sinéad O'Connor: Fire On Babylon, - Lucas: Lucas With the Lid Off, - Massive Attack: Protection, - Black Crowes: High Head Blues, - Rolling Stones: Like A Rolling Stone, - Cibo Matto: Sugar Water, - Neneh Cherry: Feel It, - Daft Punk: Around the World, - Sheryl Crow: A Change Would Do You Good, - Foo Fighters: Everlong, - Beck: Deadweight, - Wyclef Jean...: Another One Bites the Dust, - Stardust: Music Sounds Better With You, - Rolling Stones: Gimme Shelter, - Chemical Brothers: Let Forever Be, - Radiohead: Knives Out, - Chemical Brothers: Star Guitar, - The White Stripes: Fell in Love With a Girl, - The White Stripes: Dead Leaves and the Dirty Ground, - Kylie Minogue: Come Into My World).
In tako je slikovna situacija v že tako fabuloznem duhu, še - opa - bolj svetovna. Poanta filma pa se, mimogrede, suče okrog vsebine prve šolske ure antropologije, torej okrog vprašanja, ali smo pametnejši kot opice, ali so one pametnejše kot mi, ali je biti bolje opica med ljudmi, ali pač človek med opicami, čeravno vemo, da smo ljudje, ob tem, da smo sem ter tja res bolj opičjaki, pravzaprav vseskozi tudi veliki prasci.
Pejte se torej mal "lifat", še vedno imate čas in možnost in priložnost nažreti se izborne filmofilske kašče.
