V teh dneh bodo v ljubljanskih kinematografih začeli s prikazovanjem že zdaj razvpitega dokumentarca Fahrenheit 9/11 z Oskarjem in Zlato Palmo ovenčanega režiserja Michaela Moora. Ko so Moora v nekem intervjuju vprašali, kaj pravzaprav pomeni naslov, je odvrnil, da je to temperatura, pri kateri se vname potrpljenje povprečnega američana. Naslov filma vsebuje predvsem aluzijo na (žal vedno manj) znanstveno-fantastični roman Raya Bradburya Fahrenheit 451 (temperatura, pri kateri zagorijo knjige), ki se ukvarja s cenzuro (in še čim), vendar Moore tega ne omenja prav pogosto.
Michael Moore, slaba vest Amerike, te "dežele svobodnih, domovine pogumnih", se je snemanja Fahrenheita lotil predvsem v optiki bližajočih se predsedniških volitev z namenom, da spravi korporativnega kavboja Busha ven iz Bele Hiše in nazaj na njegov teksaški ranč.
Film Moore začne s problematiziranjem ravnanja Busheve administracije v dnevih po terorističnih napadih na Svetovni Trgovinski Center v New Yorku, ko so savdska letala navkljub zaprtju ameriškega zračnega prostora pobirala člane družine Bin Laden in jih brez zaslišanj odpeljala v Savdsko Arabijo. Nadaljuje z analizo razlogov za "preventivni napad" na Irak ter enostransko zabeleži primerne odmeve na vojno na ameriških tleh. Fahrenheit je kolaž protislovnih izjav visokih funkcionarjev Busheve administracije, za antipod pa jim Moore postavi hlipanje matere, ki je v Iraku izgubila sina. Vse to, jasno, prikaže trenutno vodilno republikansko kliko v tako slabi luči, kot si jo le oni zaslužijo.
Samo upamo lahko, da ima Moore prav in da so tudi Američani pri koncu s potrpljenjem, ko opazujejo, kako njihovi vodilni krojijo svetovno politiko. Ampak glede na to, da danes, 31.08.2004, (po raziskavi ameriškega javnega mnenja Rasmussen Reports) v predvolilni predsedniški tekmi za eno odstotno točko pred Johnom Kerryjem vodi George W. Bush, s tem ni preveč resno računati. Tekma bo tesna in dejstvo je, da ima Bush realne možnosti za zmago, kar je pomenljiv kazalec ameriškega odnosa do sveta in njihove prestrašenosti, bolje rečeno protiteroristične panike, ki jo pod budnim očesom Washingtona učinkovito ustvarjajo mediji.
Fahrenheit 9/11 Kerryju sicer ne bo škodil, prav bistveno koristil mu pa verjetno tudi ne bo. Pravzaprav se še nisem popolnoma odločil kateri scenarij mi je bolj všeč. To, da Bush ostane v Beli Hiši še en mandat, gotovo ni dobra opcija za nikogar razen za vojaško in naftno industrijo. Ampak možnost, da na ameriške predsedniške volitve ključno vpliva kakršenkoli film, pa naj se strinjamo z njim ali ne, je tudi grozljiva.
Ne gre si zatiskati oči - hollywoodska filmska produkcija (poleg šol) predstavlja enega najpomembnejših ideoloških aparatov v ZDA v zadnjih šestdesetih letih. Če smo kadarkoli želeli vedeti, koga Amerika v nekem trenutku v zgodovini dojema kot državnega sovražnika številka ena, smo vedno lahko računali na hollywodske filme. Nekaj časa so se v njih borili z Indijanci, kasneje so pobijali Vietnamce in Ruse, pred desetimi leti so bili v nekaj filmih glavni negativci Srbi, ta hip pa štafetno palico nosijo Arabci, po možnosti Iračani ali Afganistanci. Ne gre dvomiti, da bodo čez nekaj let to vlogo prevzeli Kitajci.
Amerika je po svetu raztresla veliko filmov, dobrih in slabih, ampak snemanja megafilma, ki naj bi odločil prav neke konkretne volitve, pa do Fahrenheita 9/11 še nismo videli (vsaj jaz ne) . In upam, da ga nikoli več ne bomo. V tem vidim bore malo dobrega. Prepričan sem, da bi morale (p)ostati predsedniške volitve dogodek, katerega izid je odvisen od tehtnejših analiz in dejavnikov, kot jih lahko ponudi enostranski filmski izdelek, ki ga brez težav in izgube splošnosti zožimo na (proti)reklamni spot. (Naj takoj dodam, da se popolnoma zavedam, kako vratolomno idealizacijo razmer sem si s prejšnjo povedjo privoščil.)
Največji problem je v tem, da v sodobni družbi tovrstna argumentacija žal pridobiva na verodostojnosti in sprejemljivosti. Primarni namen večine medijskih izdelkov je doseganje čim večje množice uporabnikov, to pa neizogibno vodi v banalizacijo in poenostavljanje razmer, o katerih mediji poročajo. Poleg tega se tudi funkcija medijev stalno spreminja. Dandanes od medijev ne pričakujemo več zgolj obveščanja o novicah, ampak želimo tudi njihovo interpretacijo. Tu pa se pogosto zatakne, ker si novinarji praviloma ne vzamejo dovolj časa za poglobljeno študijo dogodka, tako da medijska konstrukcija realnosti ostaja površna in nezadostna za razumevanje sodobnih političnih trendov.
Fahrenheit 9/11 združuje vse zgoraj našteto. Film je žanrsko fuzija soap-opere, subjektivnega antipropagandnega spota in dokumentarca. Tak je seveda z namenom. Prilagojen je širokim množicam in si ne more privoščiti globljih ekspedicij v dnevnopolitične teme. Če želi doseči zaželeni učinek, mora biti floskula, dovolj preprosta, da republikanski gledalec ob njej ne bo zaspal.
V nekakšno zasilno pojasnilo mu štejem dejstvo, da tudi republikanci igrajo umazano. Moore je pač odgovoril v enaki maniri. Žanrsko zato film ni nič boljši, dojemati pa ga je treba kot del širšega političnega konteksta, ki sam film močno presega. Prav ta politični kontekst je Mooru prinesel Cannesko Zlato Palmo za Fahrenheit - po mojem mnenju film sam na sebi ne izpolnjuje pogojev za tako prestižno nagrado. To ne pomeni, da si Fahrenheit Palme ni zaslužil - ampak zaslužil je ni na račun cinematofilskega presežka, temveč na račun političnega angažmaja, ki film preveva. Tudi sama Canneska nagrada je bila politični, in ne strokovni statement žirije, ki je, zanimivo, delovala pod taktirko sicer popolnoma nepolitičnega Quentina Tarantina.
Sem tudi mnenja, da bi bilo tudi v primeru zamenjave ameriških predsednikov v ameriški zunanji politiki iluzorno pričakovati kakšne večje premike na bolje, razen seveda na izjavni ravni. Tudi po Bushevi izvolitvi tako opevani demokrat Clinton, če se omejim le na najbolj nedavni primer, je ukazal bombardiranje Sudanske tovarne zdravil, da bi odvrnil pozornost čim dlje od kipečih ustnic Monice Lewinsky. Ne glede na vse packarije, ki so jih zakuhali ameriški predsedniki skozi dolgo zgodovino vojaških posredovanj daleč onkraj ameriških meja, pa se vseeno G.W. Bush zdi najslabši, najbolj pokvarjen, najbolj versko fundamentalističen in z najjasneje izdelanimi dvojnimi merili.
V tem smislu dojemam prizadevanja Michaela Moora kot pogumno in zavzeto bitko za manjše zlo, pri čemer, prav tako kot njegovi nasprotniki, ne izbira sredstev. Oziroma bolje rečeno - izbira enaka sredstva kot njegovi nasprotniki, torej precej enostranska prikazovanja dogodkov, trganje izjav iz konteksta, čustvene manipulacije z gledalci skozi celoten film in tako dalje. Glavni atribut Fahrenheita 9/11 se je tako ironično utelesil ravno v tem, kar sam film očita trenutni administraciji.
Ne dvomim, da zna Moore posneti tudi izjemne dokumentarne filme (to je že dokazal) - očitno pa mu je jasen kratek domet tovrstne produkcije in se zato zanjo tudi (vedno) redkeje odloča. Resnega dokumentarca široke ljudske množice pač ne gredo gledat v kino. ( Vsaj ne v Ameriki. Evropska publika je npr. Bowling for Columbine v hipu sprejela za svojega, z obvezno pripombo, da je film itak tavtologija, ker Amerika taka pač je, in to že vsi vemo. )
Bowling for Columbine je gotovo dober dokumentarni izdelek, ampak da so ga za svojega sprejeli tudi povprečni (ameriški) gledalci, je bilo očitno treba na ovitek med ostale kritiške krilatice uvrstiti še eno, "Screamingly funny!". Na nekem drugem ovitku najdemo mnenje, da je film "Hilarious!", ali pa "Blackly Comic Masterpiece!". Se vam je zdel Bowling for Columbine smešen? Verjetno samo na začetku. Michael Moore seveda ve, da ni posnel komedije, napis na ovitku je pa vseeno odobril na račun komercialnosti. A le v Ameriki. V Franciji filmska publika očitno (zaenkrat) zre tudi preko embalaže, tako da tovrstni triki niso potrebni v tolikšni meri.
Karkoli si že mislim o Fahrenheitu 9/11 kot filmu, ni pomembno. Ampak sama politična funkcija tega dokumentarca se mi zdi nesprejemljiva. Ne gre za to, da podpiram Busha, ker ga niti v najbolj divjih sanjah ne. Me je pa malo strah situacije, ko bo vsak pol političnega telesa ZDA pred vsakimi volitvami posnel film, ki blati nasprotno stran. Tako bo svetovna politika (saj za to pravzaprav gre) v očeh ameriške javnosti, ki na volitvah odloča o usodi sveta, še bolj premaknjena v domeno zabavljaške industrije, t.i. infotainment-a, kot je že itak.
Američani bodo volitve po tem črnem scenariju še bolj kot danes dojemali kot malo tehtnejše Oskarje - volitve bodo pač zrcalile boljšega režiserja in učinkovitejšo igralsko zasedbo, ne pa tudi politične kompetence. Situacija že sedaj ni popolnoma brez podobnosti z zgoraj opisanim, ampak prepričan sem, da zanesljivo stopamo po poti iz (današnjega) slabega na (jutrišnje) še slabše.
