... sedaj tudi v slovenščini. Stari, kje je moja dežela? se glasi slovenski prevod nove knjige Michaela Moora, ki je pred dobrim letom pod naslovom Dude, where's my country? izšla v ZDA in v kateri se je Moore odločil obračunati s trenutnim "podnajemnikom" Bele hiše. Založba Pasadena je ob izzidu slovenskega prevoda pripravila okroglo mizo z naslovom Fenomen Michaela Moora, na kateri so spregovorili prevajalec knjige Dušan Rebolj, filmski kritik Samo Rugelj, Erik Valenčič iz radia Študent, dr. Bogomir Kovač iz ekonomske fakultete in dolgoletni dopisnik iz Amerike dr. Uroš Lipušček, debato pa je usmerjal in povezoval Brane Šalamon (Dnevnik).
Najprej pa nekaj besed o knjigi. Stari, kje je moja dežela? je tretja Moorova knjiga (po knjigi Neumni beli možje druga prevedena v slovenščino), v kateri se je Moore odločil obračunati s predsednikom Bushom in predvsem mobilizirati ameriške volivce, naj na naslednjih (torej letošnjih) predsedniških volitvah odidejo na volišča in oddajo svoj glas proti Bushu.
Moore tako v knjigi na svoj, deloma provokativen, deloma populističen, toda vedno zelo zabaven, način opisuje povezave Busheve dinastije z družino Osame bin Ladna in drugimi savdijskimi kraljevimi družinami.
V drugem poglavju na zelo zabaven način opisuje največje absurde in laži, s katerimi je Bush prepričeval javnost, da je potrebno napasti Irak.
V tretjem poglavju poda svojo vizijo prihodnosti človeštva, ki je porabilo vse svetovne zaloge nafte in se v postapokaliptičnem svetu bori za preživetje.
Četrto poglavje opisuje grožnje, s katerimi so preko medijev vsak dan bombandirani Američani, a naj bi bilo vse zgolj negativna propaganda ameriških oblasti, ki se s tem prijemom vzbujanja večnega strahu in ogroženosti držijo na oblasti.
Peto, morda najbolj pikro poglavje, nakazuje pot do ustavitve terorizma, ki po Mooru vodi le preko ustavitve Ameriškega terorističnega obnašanja napram državam tretjega sveta.
V šestem poglavju se Moore norčuje iz Bushevih stalnih navezav na boga in Bushevega razglašanja za božjega odposlanca.
Sedmo poglavje je namenjeno razkrinkanju absurda ameriških sanj, zaradi katerih preprosti ljudje slepo sledijo besedam politikov, v upanju, da bo morda tudi njim enkrat uspel preboj v svet "posvečene" elite, namesto da bi se trudili ustvariti enake možnosti za vse.
V najkrajšem, osmem poglavju, Moore prizna, da je tudi sam profitiral na račun Busheve politike manjših davkov (predvsem za bogate), a se hkrati zaobljubi, da bo vsa, na ta način pridobljena sredstva, namenil strmoglavljenju Busha iz oblasti na naslednjih volitvah.
V devetem poglavju Moore navaja izsledke raziskav, ki govorijo, da si velika večina povprečnih Američanov želi bolj liberalne in pravične ureditve Amerike, a vendar večina teh ljudi ni pripravljena na glas povedati svojega mnenja, ker se bojijo označbe "liberalcev" iz strani vedno zelo agresivnih desničarskih radikalcev. Moore tako poziva Američane, naj vendarle pričnejo bolj pogumno zastopati svoja prepričanja in iztrgajo oblast iz rok fanatikov.
V desetem poglavju Moore svetuje, kako se je treba pogovarjati s konzervativnim sorodnikom in ga postopoma z argumenti prepričati v absurdnost politike republikancev.
V enajstem poglavju Moore zaključi s praktičnimi nasveti, kako se lahko na naslednjih volitvah znebijo Busha in med drugim predlaga tudi nekaj svojih predsedniških kandidatov, npr. Oprah Winfrey, Toma Hanksa, Martina Sheena, Paula Newmana, Caroline Kennedy, Dixie Chicks, nazadnje pa se z malce več resnosti zavzame za nekdanjega generala Wesleya Clarka (na demokratskem izboru ga je kasneje premagal John Kerry, tako da je tudi ta ideja ostala zgolj na papirju).
Okrogla miza ob predstavitvi knjige je bila vsebini primerno razgibana in se je gibala od debate o vrednostni vsebini knjige, objektivnosti Moorovega pisanja, njegovega novega filma Fahrenheit 9/11, pa vse do izmenjave mnenje o politični, ekonomski in socialni podobi sodobne Amerike.
Prevajalec Dušan Rebolj je razloge za Moorovo pisanje iskal predvsem v Moorovem osebnem razočaranju nad ameriško politiko, ko je že kot otrok doživel oholo obnašanje velike korporacije (General Motors) napram navadnim ljudem in tako Moore v svoji prvi knjigi tudi primerja slike terorističnega napada na zvezno stavbo v Oklahomi, s sliko porušene tovarne v svojem rojstnem kraju v Michiganu in se retorično sprašuje, kaj je pravzaprav terorizem?
Dr. Bogomir Kovač je mnenja, da je knjiga Stari, kje je moja dežela v prvi vrsti preprosta, tako kot Moorov film Bowling za Columbine, da pa ima tri plati, namreč osebni antibushevski dvoboj, kritiko prepletenosti korporativne Amerike s politiko in bolj filozofsko primerjavo sodobne Amerike, kot zadnjo stopnjo dekadence imperija.
Dr. Uroš Lipušček je poudaril, da v knjigi zanj ni pretiranih novosti, saj Moore podatke citira iz dnevnega časopisja, se pa fenomen Moora skriva v njegovi sintezi in iskrivem načinu pisanja, ki jih nadgrajuje z zelo prepričljivimi parolami.
Razprava se je nadaljevala z vprašanjem o Moorovih ciljih. Moore se s preprostim in deloma tudi površnim jezikom, spopada predvsem z nevednostjo Američanov in posledično politično apatijo.
Moorove knjige imajo tako predvsem mobilizacijski potencial, saj želi navdihniti ljudi, da bi prišlo do sprememb. Ciljna skupina knjige so tako predvsem tako imenovani Reaganovi demokrati, ki so za časa predsednikovanja Reagana prestopili na njegovo stran in ki jih je Clinton z manj liberalno držo pridobil nazaj, z isto nalogo pa se sedaj sooča John Kerry, Bushev protikandidat na prihajajočih volitvah.
Isti namen ima tudi novi Moorov film Fahrenheit 9/11, ki je izrazito protibushevski, vendar pa je Samo Rugelj podvomil v kakšen bistven vpliv tega filma na volitve, saj je npr. Bowling za Columbine v kinih videlo le okrog 1% Američanov, in če optimistično pričakujemo, da si bo Fahrenheit 9/11 ogledalo okrog 5% v kinih in nato še 5% na DVDju, je to še vedno majhna številka glede na zelo značilno ameriško polariziranost med zveste demokrate in republikance.
Zanimivo pa je, kako je Moorov dokumentarec, kot forma osebnega napada na korporacije, spodbudil tudi druge, npr. Morgana Spurlocka, ki je v prihajajočem filmu Super Size Me, z dolgotrajnim prehranjevanjem z izključno hitro prehrano želel dokazati škodljivost McDonaldsa in podobnih ponudnikov hitre prehrane.
Samo Rugelj se tako sprašuje, kdaj bomo doživeli podoben napad na Coca-Colo. Hkrati pa je izpostavil tudi konflikt interesov pri pravkar podeljenih nagradah Cannskega filmskega festivala, kjer je zmagal Moorov Fahrenheit 9/11, med tem ko je žiriji predsedoval Quentin Tarantino, ki je vse svoje filme posnel pri Miramaxu, ta hiša pa je financirala tudi Fahrenheit 9/11.
Če je bila ta odločitev torej res pristranska ali politično motivirana, se bomo lahko slovenski gledalci prepričali od 9. septembra naprej, ko film pride tudi k nam.
Sicer pa naj bi si Moore kot naslednji projekt (če bo Bush odstranjen) zadal kritiko ameriškega zdravstvenega in pokojninskega sistema.
Debata je nato zavila še na teren izmenjave pogledov na sodobno Ameriko, kjer je dr. Kovač podal zelo zanimivo mnenje o Bushevih gospodarskih in ekonomskih reformah, ki pravzaprav niso slabe, iz nivoja ponovnega zagona gospodarstva, težava je le v tem, da večanje zaposlovanja pride v sodobnih gospodarstvih z zamikom, hkrati pa se zaradi nekaterih Bushevih odločitev poglabljajo ekonomske razlike med različnimi sloji, saj Busheva administracija spodbuja predvsem oboroževalni in naftni lobij.
Taki politiki nasprotuje tudi del republikanske stranke, ki ni zadovoljen, da se Bush ravna predvsem po navodilih jastrebov ameriške administracije, kot so podpredsednik Cheney, minister za obrambo Rumsfeld, njegov namestnik Wolfowitz itd.
Hkrati je zanimivo, da se mlajši Bush praktično ne pogovarja o političnih odločitvah s svojim očetom (sam raje pravi, da mu namige daje bog!), temveč rajši izvaja načrte ultra-konzervativne politike, ki temelji še na razmišljanju iz hladne vojne.
Seveda pa Bush ni prvi predsednik, ki ne deluje povsem po svoji volji, saj je zelo znan primer 28. predsednika Woodrowa Wilsona (predsednik od 1913-1921), ki je na koncu svojega predsednikovanja doživel infarkt in je nato politiko Bele hiše dejansko vodila njegova žena Edith Bolling Wilson, ki naj bi v njegovem imenu tudi podpisovala dokumente (od tu tudi ideja za film Dave).
Seveda pa ne bi bilo pravično govoriti, da je zgolj Bush tisti, ki je v Ameriki povzročil težave, je pa ravno on tisti, ki je s svojo nespretnostjo in netaktnostjo vse probleme še bolj zaostril.
Kljub deloma dokaj vroči debati, predvsem med Kovačom, Lipuščkom in Valenčičom, pa so se na koncu vsi sogovorniki strinjali, da je tudi Moore populist, bolj specifično tržni populist, hkrati pa tudi politični Don Kihot in pustolovec, koliko sprememb bo dejansko prineslo njegovo delo, pa bo lahko pokazala le prihodnost.
Na koncu pogovora smo lahko ugotovili, da je pretirano debatiranje o Bushu lahko tudi zelo nevarno, saj sta kar dva govornika (eden za drugim) nenamerno povedala isti bušizem ("Tudi Bush je populist!"), zato se je debata preselila v zunanje prostore, kjer se je nadaljevala zabava v stilu Neumnih belih mož z nepogrešljivim ameriškim barbequejem.
Kako poteka Moorov dvoboj z Bushem si tako sedaj lahko preberete v knjigi Stari, kje je moja dežela?, več informacij o Mooru pa lahko dobite na njegovi spletni strani.
