Ko sonce zaide, mujezinov glas melanholično odzvanja iz zvočnikov, v sosednji katedrali pa stojijo jaslice. Sarajevo, Olimpijsko mesto, dom nostalgične maskote Vučkota in kraj grobov. Čeprav je 4 letna vojna pustila globoke sledi, so ulice na prehodu v novo leto kljub multietični raznolikosti polne in mesto pleše po ulicah.
Leta 1997, 2 leti po koncu vojne so U2-ji privabili na olimpijski stadion Koševo maso ljudi. Bono Voxu je odpovedal glas, pomagali so mu Sarajlije. "Sunday Bloody Sunday" se malokrat sliši tako realno kakor se je tistega večera.
Domačini večino časa preživijo po kafičih ob džezvici "bosanske kahve" in tobačnem dimu. Najbrž se še kdo spomni tiste anekdote, ko je bivši ameriški predsednik Clinton obiskal največjo sarajevsko kavarno in si privoščil kapučin- vendar ga ni plačal. Natakar je velikega šarmerja zvlekel nazaj, ko je bil ta še med vrati, vendar je Billy boy iz denarnice potegnil samo neuporaben plastični denar. Prigoda je še mesece polnila časopisne stolpce in karala uživača iz ovalne pisarne, ker je v Sarajevo pripotoval brez prebite pare.
Praznuje se ob vsakem prazniku, ne glede na versko ali etično pripadnost. Ulice veseljačijo na dan Bajrama, ob Božiču ter na Silvestrovo in 6. januarja, ko Pravoslavci slavijo novo leto.
Silvestrsko praznovanje se dogaja pred Narodnim pozorištem, v samem srcu mesta. Kdo giga na odru ostane "največja tajna" vse do izteka leta. Tokrat so se na odru pojavili Prljavo Kazalište.
Ljudi vsepovsod, salve prirotehničnih sredstev je čutiti pod nogami, na ulicah pa v ušesih odzvanja tisočkrat izrečena
"Sretna nova".
Mesto si po sedmih letih od konca vojne še vedno celi rane; sledove granat, snajperov in solz je še vedno čutiti na vsakem koraku. Vendar so prebivalci pokončni in optimistični, saj za leto 2010 Sarajevo zopet kandidira za zimske olimpijske igre, vsak upa, da se bo največja novoletna želja izpolnila ter Sarajevo napolnila z olimpijskim duhom, ki bi mu povrnil predvojni sijaj. Držimo pesti za Sarajevo!
Foto: Robert Bremec