Pred kratkim je na naš naslov prišlo sporočilo mariborske založbe, (ki želi ostati neimenovana), s katerim se tudi oni vključujejo v debato o založništvu, ki ga je sprožilo Odprto pismo literarnih ustvarjalcev ministrici za kulturo. Ker pa so po njihovem mnenju do sedaj razpravljali predvsem tisti, ki imajo milijonske razloge za razpravo, so odprto pismo napisali tudi sami...
Rezultati programskega in projektnega razpisa s področja knjige pri Ministrstvu za kulturo
Spoštovani kulturni publikum. Pred vami je še ena verzija poletnega dopisovanja založnikov. Prek kratkim smo bili založniki in pisci povabljeni k podpisu protestnega pisma, no, odprtega pisma literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk. Ti opozarjajo na neutemeljeno represivnost do enih in klientelizem do drugih. In prav imajo.
Potem smo prebrali odgovor Študentske založbe, ki pravi, da je tokratni poziv za izboljšanje razmer na področju knjige le pretveza za uveljavljanje izrazito zasebniških interesov. In prav imajo.
Zakaj se torej vmešavati v razpravo tistih, ki živijo v svojem svetu. V svetu, KI JE ŠIROK, GLOBALEN: oni veliko potujejo po njem, predstavljajo našo kulturo širni Evropi, izdajo toliko in toliko knjig na leto, vsi po vrsti organizirajo toliko in toliko velepomembnih literarnih dogodkov. In se ob tem seveda pogovarjajo v številkah nad deset (10) milijonov, ki jih letno dobijo od Ministrstva za kulturo. Imajo torej milijonske razloge, da komunicirajo prek odprtih pisem in odgovorov nanj.
V naši založbi tudi nikakor nismo zadovoljni z delom ekspertne komisije za založništvo, ker nam vsa leta niso namenili nič denarja; namerno ne bom omenil imena naše založbe, da ji ne bom z vključitvijo v javno razpravo delal cenene publicitete. Globoko se zavedam, da v tej ligi nimam kaj iskati, saj so naše knjige, letos je to ena, lani nobena, dotirane z 200 tisoč tolarji. Preprosto ne sodimo v ligo milijonarjev, ki so izgubili občutek, kako je bilo na začetku.
Da ne bo pomote, nikakor ne mislim, da se dobra kultura ustvarja v materialni bedi. Slabo pa je stanje, ko se začnejo deliti na pole, ko pričakujejo, da bodo s pripadnostjo enemu ali drugemu prišli skozi. Še slabše je, ko so aktivni po nekogaršnjem nasvetu. Naše, z nekomercialnim in malim jezikovnim tržiščem soočeno založništvo, je tako umetniška akcija sama po sebi. Mi mali drekožerci z ulice (ki smo izdali že cca. 30 knjig) vidimo založnike kot odsev slovenske politike.
Kdo je kdo, kje je kdo in s kom povezan, je pri knjižnem založništvu še bolj perverzno kot npr. v glasbenem, ki ga prav tako zelo dobro poznam. Na glasbeni sceni je preprosto tako: če imaš veze na televizijonu, se lahko nekaj greš, če poznaš onega, ki piše za to ali ono revijo, si na konju. Pravzaprav je tisto, kar pri nas imenujemo glasbena industrija, prek svojih PR služb prevzelo medije in njihova glasbena uredništva na način, ki so uveljavljeni v svetu z razvitimi mehanizmi.
V knjižnem založništvu je podobno: kritiki so osebno, poslovno povezani z založbami, obenem pišejo tudi uvodnike, spremne besede. Od njih bi človek pričakoval, da bodo predstavljati samozavedni del prebivalstva. Opravka imamo z mojstri besede, zato se zdi odgovornost še večja. Zelo težko je zato pogoltniti osebni pristop v Odprtem pismu in Odgovoru na odprto pismo, kjer operirajo z imeni ubogih umetniških par, ki ena za drugo očitno dobro vedo, kdo kdaj kam potuje, kaj pije in koliko poje na račun dotacije. Na kateri drugi račun pa?
Primerjava s t.i. neodvisnimi v glasbi in onimi pri velikih založbah se še enkrat ponuja sama. V neodvisni, ki seveda po človeški plati funkcionira z vsemi enakimi slabostmi kot vse ostalo, je vsaj na momente drugače, saj si tam lahko privoščijo ad hoc, neplansko, neuokvirjeno delovanje, čeprav, kot rečeno, gre tudi pri njih vse preveč vedno bolj za šablone, ki veljajo med neodvisnimi.
Naši uveljavljeni literati in programsko podprte založbe se mi v vsej tej kolobociji zdijo kar prehitro preveč uokvirjeni in s tem primerljivi pop komercialistom v glasbi napram neodvisnim iz undergrounda. V undergoundu se stvari dogajajo neodvisno in potem se nekoč, ko pač eni presežejo underground in preskočijo, zgodi menjava generacij. Tako je to vedno potekalo in to je čisto naravno staranje. In smo spet na začetku, ki je sicer jabolko spora, katerega začuda nihče od prizadetih ni olupil ali razrezal na preprosta dejstva.
Tudi naši javni razpisi so v skladu z evropskimi trendi prirejeni za velike, za najmočnejše, za tiste, ki že imajo veliko denarja in dober administrativni stroj. Sistem točkovanja je med drugim preštevanje referenc, torej kritik v časopisih, nujno nastopi shizofrenija vlog: avtor, uvodničar, kritik in navsezadnje še točkovalec. Pri tem pride do krojenj. Tako se je zgodilo naši založbi, da odličen tekst o produkciji kulture mladega raziskovalca, ki je vpisal doktorat, ne more dobiti dovolj točk, ker je avtor neuveljavljen.
Kako pa se naj uveljavi? Avtorica, ki je medijska zvezda, pa lahko izda knjigo kot tržno samopokrito. Kaj je zdaj to? Vprašljiva je tudi tričlanska komisija. Res je, da je dežela geografsko majhna, kup denarja tudi, ampak to ne pomeni, da trije ljudje, ki so na področju knjige sicer briljantni posamezniki, a gotovo preobremenjeni, dejansko lahko sledijo vso dogajanje in evaluirajo hitre spremembe po vsej državi.
Kako sploh naprej? Na ministrstvu se trudijo urejati, vpeljati red, pravico v imenu javnega interesa, zagotoviti kulturne pravice. Kot vidimo pa to nikakor ne uspeva. THE ROAD TO HELL IS PAVED WITH GOOD INTENTIONS. Sploh pa: kaj bi naj bil red v umetnosti in kulturi? Lahko ponudim dve rešitvi.
Prva. Nekateri opažajo, da je pri uradnikih vedno bolj prisotno prikrito sovraštvo do umetnikov. Sprožalo naj bi ga ne le tradicionalno sovraštvo umetnikov do uradnikov, ampak sistem. Patologija odnosa, ki naj bi v časih nujnih menjav vlog, kož, etc., presegla konvencije, se očitno še poglablja. To bi lahko bila posebna tema za obširno knjigo. Menim, da je na kulturo potrebno gledat kot vsako drugo proizvodno vejo, ki ima svoje zakonitosti in je v mali Sloveniji kar zajetno podpirana od države in lokalnih skupnosti.
Nikakor ne more izhajati iz čustvenega odnosa, ki ga povzroča dinamika odnosov med umetniki v Ljubljani. Mehanizmi morajo biti vzpostavljeni čimbolj mehanicistično in v primeru Slovenije prilagojeni majhni lokalni skupnosti, kar Slovenija tudi je. Ta mehanizem bi moral zaznavati nove male premike v proizvodnji (kreativnih industrijah, če se izrazim moderno). S tem pristopom bi celo lahko bili malce inovativni in v marsičem celo prehiteli evropske trende kulturne politike.
Stvar umetnikov je, kako v realnem mehanicističnem svetu prezentirati svoje ideje in stvar uradnikov je, kako uradu dati človeško podobo v stiku z nerealnim umetniškim svetom. Vemo, da je urad pekel, vendar naj si uradnik ne lajša muk z lastnimi umetniškimi projekti in naj ne zahteva od umetnika, da postane uradnik. Zelo preprosto je: vsak naj pač igra vlogo, ki jo je sprejel, visoko profesionalno.
Druga. Da spodaj podpisani postanem član ekspertne komisije, kaj član komisije - minister za kulturo, kaj minister - kar predsednik parlamenta naše geografsko male lokalne skupnosti, in si zagotovim svoj prostor pod Alpami, poskrbim za založbo, svoje, moje. In sploh vse.
Prijetne počitnice.
DUŠAN HEDL
