Potepanje po Stari Ljubljani sva s hčerko začeli v gostilnici Romeo. Namreč, mlada dama si je silno zaželela palačink, kot jih običajno jemo z družbo na splavu Keops v Beogradu (na Savi), pa tokrat zaradi njene angine nisva odpotovali na najin redni spomladanski obisk sorodnikov v Belem Gradu. Nadomestili sva ga s potepanjem po Beli Ljubljani.
Romeo premore nekaj vrst palačink z raznimi nadevi, kako je to videti, si lahko ogledate na fotografiji, se pa ne more primerjati s ponudbo Keopsa, žal.
Ogled naše majhne in ljubke prestolnice nama je tisti dan vzel tri ure, uživali pa sva vsako minuto. Sprehodili sva se do Gornjega trga, pa malce pred Sex Shopom obrnili nazaj, ogledovali sva si cel kup ličnih hotelčkov na Starem trgu, napol prazni lokali sredi tesne ulice so pričali, da turistov še ni preveč, je pa bilo mnogo očitnih nemških obiskovalcev koncerta Rammstein, saj so nosili majčke z logotom te legendarne skupine in ki se je imel zgoditi točno ta večer.
Preko Mestnega trga do Plečnikove tržnice zlagoma in ogledujoče vsako hiško posebej, izložbe so bile urejene, a kaj ko je na stopnišču v pokriti del tržnice bilo cel kup nepospravljenih smeti in nemarne navlake.
Ogromno časa nama je vzelo ogledovanje seksi ključavnic na Mesarskem mostu, saj s(m)o ljudje in zaljubljeni parčki res kreativni in domiselni z zaklepanjem svoje večne ljubezni na žice mostu. Priznam, super energije so bile, sploh ko si ogleduješ račke, ki mirno plujejo po gladini ne ravno čiste Ljubljanice.
Pot nazaj do Prešerca je potekala mimo številnih mlajših in že starih lokalov, ki so preživeli rušilni udar kapitalizma in ki vztrajajo s svojo prisotnostjo in tradicijo še iz mojih študentskih let, torej cel kup let nazaj.
Pa sva prav počasi hodili še po Wolfovi ulici, se malce pogovarjali z Julijo, ki si ogleduje Prešerna s pročelja hiše nad krznarstvom ter razmišljali ali bi jedli suši malce naprej. Kongresni trg je bil umirjen in mogočen, lep in pravljičen, prazen. Mnogo bolj mi je všeč takole urejen, kot pred nekaj leti, ko je bil nabasan s pločevino in turističnimi avtobusi. Pogled na urejen vrt pred sedežem ljubljanske Univerze navda človeka z umirjenostjo in v tem zen občutku sem hodila še do NUK-a in Križank, obenem pa obujala spomine na kupe knjig, ki sem jih preštudirala v veliki čitalnici Nuka in na koncerte za bivšimi samostanskimi zidovi.
Skratka, triurna krožna pot je zajela najbolj bistven del naše Ljubljane in to je možnost počitka med ljubkimi in obnovljenimi hiškami, ki s svojimi okni zrejo na gledalce že nekaj krepkih stoletij ali pod mogočnimi drevesi na Bregu ali pa se človek usede in naroči pijačo ter uživa v vsakem trenutku. Ugotovila sem, da včasih ni potrebno riniti v daljne tuje kraje, ampak da je pred domačim pragom občasno čisto luštno preživeti nekaj uric, če le znaš gledati s srcem, kot bi rekel Mali princ.
