Praznik dela (kakor drugače rečemo prvemu maju, kar je sicer absurdno, ker se takrat ne dela, ampak pustimo podrobnosti) se sprva sliši kot eden od praznikov, ki spadajo med zapuščino bivše Juge in bi se ga Slovenci morali, kot počnemo s takimi prazniki, po hitrem postopku znebiti. No, praznik dela ni izum prejšnjega socialističnega režima, pa tudi če bi bil, ne verjamem, da bi ga dali preč, ker se takrat dogajajo največja popivanja, brez katerih pa povprečen Slovenec ne more.
Obdobje prvomajskih počitnic je idealno za piknike, ker se takrat vreme dokončno premakne z aprilskega na pomladno, vse ozeleni in upam si trditi, da je prvomajska veselica za dosti ljudi tista stvar, ki potrdi odhod zime in kjer se prezeble kosti spet privadijo na bolj milo okolje. Da pijače v potokih niti ne omenjam. In zdaj, ko ste upam že vsi trdno odločeni, da je na kaj takega res treba iti, povejmo kako do piknika sploh pride.
Sindikalni žuri so naša največja povezava s prejšnjo domovino, ljudstvo se zbere, vsi so prijatelji, vsi so na koncu pijani in krulijo nostalgične pesmi o bratstvu, enotnosti in moči delavcev. Pri sindikalnem žuru organizacija z vaše strani sploh ni potrebna, važno je samo da do kraja dogodka pridete. Če živite v Ljubljani, je največji prvomajski žur na Rožniku (tisti hrib, ki nima ne gradu ne observatorija), kamor se na večer tridesetega aprila zgrinja staro in mlado, ki se jim ne da truditi se z organizacijo lastnega žura. Če ne živite v Ljubljani pa, well, sori, če hočete na tak žur kot je na Rožniku, si ga boste morali poiskati. Če pa hočete lasten piknik (velja tudi za prebivalce prestolnice), pa berite naprej.
Torej, lastna organizacija. Kot smo že rekli se ozračje do prvega maja dovolj segreje, da se lahko piknikuje (maj je mimogrede prvi mesec, ko lahko sediš na tleh; moja babica trdi, da nekaj v zvezi s črko r) in nobeden vam ne brani, da ne bi priredili piknika kar tako, zaradi žura, rojstnega dneva, lahko pa tudi prav zaradi prvega maja. Za taprav delavski piknik, ki vas bo vrnil vsaj petnajst let nazaj, v čas ko je bilo še vse od vsakega, boste rabili naslednje:
1. dosti dobre volje za organizacijo;
2. en (1) velik roštilj, žar po slovensko, in za zraven toliko kilogramov mase za čevapčiče, kolikor je udeležencev (mogoče malo manj). Maso vam bo naredil vsak mesar, lahko pa poskusite tudi sami, če se počutite dovolj srečne. Na žaru ne smejo manjkati tudi pleskavice, svinjski kotleti in nabodala. Za pravo vzdušje je nujno potrebna tudi flaša piva, ki ga boste zlivali po mesninah, in če je le mogoče, zajeten in poraščen kuhar z JLA tetovažo na roki.
+ muchos štruc kruha za zraven, ajvar, majoneza, čebula, gorčica, razna zelenjava .
3. veliko pijače, s čimer mislim naslednje: pivo - število pivskih udeležencev x 2 - 4l, vino-veliko, rdeče, belo, ni prav važno, po možnosti v plastičnih kantah za avtentičnost, brezalkoholne pijače - samo toliko kot je nujno potrebno, ne sme se pozabiti na pijačo naše in vaše (čigave?) mladosti - Kokto;
4. veliko dobre volje;
5. glasbeni program, ki mora biti tak, da se boste res vživeli. Najboljša je živa spremljava, tako da je kitara, če jo kdo igra, obvezna, drugače pa pobrskajte za starimi partizanskimi pesmimi tipa Hej brigade. Obvezna za na prvomajski piknik je tudi Bandiera Rossa (kaseta, CD ali strune), katere pogostost se naj stopnjuje s pijanostjo navzočih, ko ljudje ne opazijo več, da je BR vsak tadrug komad.
6. kres; če hočete imeti kres, je morda najbolje, da ga kurite na lastnem ozemlju, kjer ga imate pod kontrolo. Zanj boste rabili dosti dračja, veliko vej, nekaj časopisov, malo(!) bencina za vsak slučaj in vedro vode pa mokre krpe v bližini;
7. dobro lokacijo; po Ljubljani, oziroma njeni bližnji okolici, kar mrgoli prostorov in prostorčkov, kjer lahko priredite piknik. Naj jih omenim samo nekaj: Pržan in okoliški hribi in potoki, Dolgi most, Podutiški hrib (Pr stričku, baje dost folka), za Savo (od Broda pa do Črnuč, samo pazite se nudistov, ki radi skačejo tam okoli), vaš vrt (če je seveda dovolj velik in nimajo sosedi nič proti), sosedov vrt (če je šel sosed na Rožnik); skratka, važno za lokacijo je, da je dokaj blizu izhodiščne točke, in da je bilo v preteklih dneh dovolj lepo vreme, da ne boste sedeli v blatu. Najvažnejša stvar pa je, da je zraven placa za piknik reka/potok/jezero, kjer lahko ohladite pivo. Okej, če imate žur doma, ga boste pač dali v hladilnik, ampak ne bo čist isto;
8. dovolj dobre volje;
9. prevoz, se pravi ljudi, ki bodo pripeljali stvari in udeležence tja in potem ostali dovolj trezni, da bojo po zaključku zabave vse razvozili po domovih.
Če upoštevate vsa navodila, je uspeh zagotovljen, na koncu bo vsem žal, zakaj smo izglasovali referendum za odcepitev.
Alter ideja za piknik-pohnik; vsi, ki jim dobri stari alkohol ni dovolj, lahko poskusijo s to alternativo zgoraj opisanega piknika. Hrana ostane, kot je, poudarek pa je namesto na alkoholnih pijačah, na bolj naravnih zadevajočih zadevah. Pohnik se zna s pravo mero alkohola sprevreči v totalno divji žur, kar je ali dobro ali pa tudi ne. Za takšno zabavo namreč ne boste dobili samo prijave zaradi kaljenja javnega miru in reda (kar je, mimogrede, merilo za to, kako dobra je zabava nasploh - če ni bila prijavljena, potem možno, da je bila bolj sucks), ampak tudi sodnika zaradi posedovnja nedovoljenih substanc. Pri pohniku je še bolj kot pri navadnem pikniku pomembno, da ostane dovolj ljudi dovolj pri sebi, da poskrbijo za ostale. Prve majske noči so namreč lahko še zmeraj dokaj mrzle, podhladitev pa je huda reč.
Srečen praznik dela torej, kjerkoli in kakorkoli ga že boste praznovali.
***
Članek je bil prvotno objavljen na straneh ŽVPL 19. aprila 2000.