Ko smo ta skrajno tajen in neverjetno nevaren projekt zastavili, smo se odločili, da glede na nevarnost, ki nam bo pretila, ne bomo preverjali njihove moči in hitrosti udarca. Tud ne bomo ocenjeval njihove sposobnsti brcanja v glavo nasprotnika (predvsem zato, ker jim bom težil jau in ker nimam pojma o kakršnihkoli pretepih, smo to opcijo v trenutku opustili), ampak samo kultiviranost, prijaznost, priljudnost, skratka ko'lk' so res "user friendly".
Po neverjetnih testih in preverjanjih (no ja, noben sicer ni meru IQ, ampak sem prepričan, da ...) ter po ocenitveni lestvici, ki jo je skup vrgu naš predragi šef, smo pršli do skoraj neverjetnih ugotovitev, da vsi redarji v večjih klubih kot npr. Orto, Hound dog ... (vsem ostalim se opravičujem: ni placa, da bi napisal vse) kar ustrezajo danim pogojem (beri: nikjer nisem bil tepen, niso me vrgl ven, niso me nadlegoval s čudnimi sexualnimi predlogi) in so se na naši lestvici odrezali več kot odlično in ko smo že hoteli napisati kako absolutno power so redarji ter predlagat' njihovo redarsko organizacijo za Nobelovo nagrado za mir se je zgodil ... Eldorado.
Četrtek, gruča ljudi je nestrpno čakala na silovitem mrazu, seveda na dobro voljo eldoradskih b*bcev (beri: redarjev), da se usmilijo nekaj nas nesrečnikov, ki smo zmrzovali, stopicali in se greli na vse možne načine.
Po nekaj trenutkih so se nas končno usmilili in poskusil sem vstopiti. Prvič neuspešno: prevelika gneča (seveda so ljudje planili k vratom kot, da bi jim šlo za življenja).
Seveda, ker me gužva (gneča) rahlo moti, sem malo počakal (zopet agonija čakanja na mrazu).
Torej drug poskus vstopa. Seveda se potrudim kar se da nonšalantno sprehodit v njihovo zelo cenjeno ustanovo (blahhhhhhhh). Ustavi me gmota in s tem ne mislim gmota, ampak gmotaaaaaaa mesa in kosti ... redar. S skrajno debilnim in neumnim izrazom se je zazrl v moj več kot presenečeni obraz. Po mojem vstopu (no ja, po poskusu vstopa) se je odločil za edino stvar, za katero je verjetno bil streniran: za popoln in zelo temeljit pregled. Ker je bilo to delo očitno malo pretežko zanj (al' sem bil pa jaz očitno zanj prenevaren) je poklical še malo manjšo osebo z nizkim čelom. Seveda sta se oba obupno spotaknila v moj nahrbtnik (kjer nosim raznorazne potrebščine) in sta se enoglasno odločila, da z nahrbtnikom pa že ne bo vstopa.
Tudi po vztrajnem prepričevanju, da bom nahrbtnik z veseljem prepustil čudoviti garderoberki in tudi po mojih prepričljivih zatrjevanjih, da nisem ne član Hamasa, ne Bader-Meinhoff, ne Rdečih brigad in da sploh ne mislim podtaknit nikakršne eksplozivne naprave (hmmm ... ni slaba ideja) so mi prepovedali vstop in sem v čudovitem loku poletel skozi vrata ...
Kajpak, ker sem bil na službeni dolžnosti in ker se mi je to zdelo blazno fajn, sem se odločil poskusit še enkrat. Seveda brez nahrbtnika (sej veste pametnejši odneha) in kaj se je zgodilo?
Yap!!!! Spet sem v loku pristal, kje drugje kot pred vrati sedaj še s posebno grožnjo mojega predragega b*bca: "Pa spel se se nazaj v tist park!".
OK., kar je preveč, je pa preveč. Ne, da ne bi maral parka, ker je Tivoli prelep, ampak sej veste princip. Seveda se ma ta model zahvalt samo svoji neverjetni obilni in široki postavi, da nisem z njim obračunal še kako drugače kot verbalno in seveda tudi nisem dobil nikakršnega pojasnila, zakaj sem k'r naprej izvajal salto mortale skozi vrata.
No ja, verjetno je imel slab dan ni se je odločil stresat jezo name, torej mi ni preostalo nič drugega kot da se odvlečem v kakšen prijetnejši lokal, kjer mi ne bo potrebno izvajati podobnih bedarij z našimi in vašimi predragimi bebci.
