Detektivske zgodbe Samuela Shortyja Cetinskega. S.S. Cetinski je pač navaden P.I., private eye, detektiv v stilu Phillipa Marlowa, s to razliko, da je naše gore list. In ker je junak še enega lista naše gore, Alkofola, sicer svetovnega popotnika, mojstra pisane besede, so se zgodbice Shortiya Cetinskega znašle tudi na ŽVPL-u. In tu je prva...
"Mojca, ne, ne, ne!"
To so bile prve besede, ki sem jih slišal, ko sem vstopil skozi gromozanska in težka vrata stopnjišča številka 13. Že ob samem pogledu na hišno številko, bolje rečeno na izsušen oljni napis na lesenem oboku, me je spreletela groza. "Spet ta trinajstica," sem si rekel in malce plašno vstopil.
Kamrica, ki ji je dajala nemočno svetlobo ena sama sveča, je smrdela po ribah. "Fej, kako ogabno," sem si rekel sam pri sebi, pokazal detektivski bedž ogabno grdi stari babnici in pogledal ubogo Mojco na tleh. Bila je posiljena; kruto, a resnično. Takega smradu nisem zavonjal še pri nobeni. Povprašal sem njeno mamo, Marinko, če je bila Mojca kaj bolna ali kej podobnega, a sem slišal le njeno kričanje in bes. Prav slednje se mi je zazdelo malce nenavadno in postal sem pozoren na njene besede. "Proklet pezde kuharski!" se je zadrla. "Ga pozna? Mar ni bilo posilstva? Kaj potem delam jaz tu?" sem se neumno spraševal, a kot da bi me Marjetka, stara, čokata in grda ženska, s pravimi rudarskimi rokami, ki je komaj preživljala Mojco in sebe, razumela, je začela pripovedovati: "Prišel je, smrk, smrk, na glavi je imel kapco s cofkom, smrk, belim cofkom. Kar napadel jo je. Smrdel je po ribah, fuj, smrk. Bruaaaah. Hk, oprostite! Še vedno tako smrdi, fej! Uuuaaa..."
Padla je v jok in nisem je znal potolažiti. Še moj stari šarm, ki je prepeljal neštevno veliko joškaric čez prag, ni deloval. No ja, sicer pa je bila baba tako grda in tako je smrdelo, da sem rade volje odšel s pozdravi in zagotovil, da še ta isti dan ujamem storilca.
Še danes mi ni jasno, ali sem imel srečo ali sem bil v svojih detektivskih začetkih res tako pameten in inteligenten. Hormona sem našel že v prvi oštariji, seveda primerno okajenegain osamljenega.
Točaj je bil vidno nerazpoložen in jezen. Ozrl sem se okoli sebe, zagledal še dva zanikrna, skoraj preperela pijanca, kurbo, ki je sedela poleg njiju in nekega mulca, ki je delal take face, da ga še danes nisem pozabil. Ne vem, ali mu ga je baba prič v življenju vlekala ali je res tako obvladala zadevo. "Tako velika oštarija in le štirje gostje v petek ob desetih zvečer!?" sem se začudil. Jasno, ko pa je tako smrdelo po ribah, da so vsi že odšli. Spomnil sem se smradu pri hišni številki 13, ga povezal s tukajšnjim in takoj napadel mladeniča pri šanku, izvor smradu, sploh se ni upiral.
Fant je dejanje priznal in bil obsojen na smrt z obešanjem.
Alkofol
Zbirko je izdala založba:
EVGEN JURIČ d.o.o.
Kolajbova 29
1111 Ljubljana