Najbrž vsi veste kdo je Jan Cvitkovič. Ampak, če ga ne bi spoznali preko medijev, zaradi osvojitve Srebrnega leva pred časom na znanem filmskem festivalu v Benetkah, potem verjamem, da vas ni veliko, ki bi ga poznali kot igralca. Zagotovo pa vsi veste kdo je Tom Cruise.
Slovenska populacija, kakor majhni že smo, je sicer imela in očitno še vedno ima nekakšen odpor do slovenskega filma, ki ga je čutiti predvsem med mladimi. Starejši se še spominjamo filmov kot je bil Kekec, ki je še vedno slovenski narodni filmski simbol. Mladi pa imajo raje filme ameriške produkcije v stilu žajfastih najstniških 'seksi' komedij.
Zakaj si je celovečerec Kruh in mleko ogledalo le dobrih 70.000 ljudi? Večina izmed njih šele po tem, ko je bil film nagrajen, in kljub temu da je tudi ta številka kar hvalevreden podatek glede na naše razmere. Da ne omenjam že tako ali tako osramočenih nekaterih slovenskih kritikov, ki so film spljuvali, potem pa takorekoč dobili nož v hrbet zaradi leva. Mar Slovenci ne znamo oceniti in ločiti med dobrim slovenskim filmom in pocarijo?
Odgovor se najbrž skriva v tem, da vse prevečkrat filme primerjamo med sabo in sicer med filmi tako z ameriškega kot tudi z evropskega tržišča. Pri tem pa pozabljamo, da ima npr. Francija dosti večji priliv v filmski sklad kot pri nas. Ljubljana, ki se vrti v kinu je dolga le 75 minut. Kaj mislite, je režiser res povedal vse kar je imel namen povedati v tej slovenski drami, ali pa so ga pestile finančne težave in je moral narediti nekaj "na hitro"? Odgovor pozna le sam. S tem, da jih osebno ne poznam veliko, ki so ujeli sporočilo filma; "Ko gledaš film imaš občutek, kot da se odvija zaporedni niz nekih dogodkov in ena stvar, ki se ti zagotovo ne bo zgodila, je, da bi pomislil, to je pa lahko res." (Anonimni razočarani gledalec)
Slovenski celovečerec je torej dolg, kot že prej omenjeno, 75 minut. Vsak tuji film, ki je prišel k nam v zadnjem času, je dolg vsaj uro in dvajset. Disneyeva celovečerna risanka Dinozaver je bila dolga 75 minut. Ampak risanka! Uganite katera izmed produkcij nam je bila bolj všeč, čeprav je slednja namenjena drugačni populaciji. In tako se vedno vse vrti okrog denarja. Zaradi zastarele tehnike sledi slaba, v primerjavi z drugimi, daleč za časom slika, nekvaliteten zvok, in še kaj. (npr. pri filmu V petek zvečer).
Čeprav se tudi pri nas, hvala bogu, vedno bolj filmi izboljšujejo. Če ne drugega to dokazujejo nominacije in nagrade na tujih filmskih festivalih(že prej omenjeni Kruh in mleko). In tako med nas pride kakšen film ki morda izstopa iz povprečja (slovenskega, da ne bo pomote), morda zaradi malce eksotične tuje igralke (Porno film), zaradi odbite zgodbe (Jebiga, Zadnja večerja) ali pa zvočnih efektov in vulgarizma (Poker).
Poglejmo še, zakaj so tuji filmi tako uspešni pri nas? Prvič, zgodba je lahko življenska s katero se lahko poistovetimo ali pa se prestavimo v drug svet in si predstavljamo, kako bi bilo, če bi bili mi tista oseba s platna, drugič zaradi raznih tehničnih novosti, tako grafičnih kot zvočnih s katerimi nas potem razvajajo v kino dvoranah in tretjič zaradi jezika, (tu mislim na način govora), ki je skorajda vedno pristen in tak kot v resničnem življenju. Sicer se tudi pri nas razmere spreminjajo, tu in tam igralci, Toporišiču navkljub, že govorijo v narečju. Prosim vas, kdo pa govori v realnem življenju knjižno slovenščino? To in pa premalo igralcev, ki smo jih videli že res povsod in smo jih do grla siti na raznih gostovanjih po vseh možnih tv oddajah in nanizankah, samo pripomore k temu, da boste šli namesto najnovejše slovenske drame, gledat v kino raje nekaj ameriškega. In na koncu še vedno odločamo gledalci.
Mislim, da vseeno nismo še podobni Američanom, ki zavrnejo vsak film ki ni narejen "po kalupu" torej v okviru predvidljivih dogodkov in obvezno s happy endom, torej srečnim koncem. Evropejci bomo že prenesli kakšno bolj dramatično, pa zato morda bolj verjetno zgodbo. Ko nam bodo ponudili nekaj res odličnega, bomo začeli s kančkom upanja, trumoma hoditi v kino, in potem bodo tisti odgovorni tam zgoraj, namenili še kakšen tolar več za slovenski filmski sklad in s tem za boljšo opremo, skratka za boljše delovne pogoje. Sicer pa mora biti prava umetnost, narediti dober slovenski film s tako omejenimi sredstvi, kot so zdaj.
Za konec pa še tale misel. Verjamem, da jih je veliko med vami, ki ste se že pri naslovu tega članka obregnili obenj, češ, saj jih imamo radi. Saj hodimo gledat, samo žal nas vse prevečkrat razočarajo. Vedno se publika deli na dva dela. Nekaterim je všeč, drugim ne. Eni so zadovoljni s povprečjem (slovenskim), drugi pa vsak nov slovenski film hodimo gledat z iskrico upanja v očeh. Z upanjem na boljše čase slovenskega filma,. z upanjem da bo naslednji, ki bo prišel med nas, tisti, ki bo res izstopal.
"Dajte mi dovolj dolgo palico in premaknil bom Zemljo!"
Mitja Grajzar
Članek objavljen v sklopu akcije Dnevi odprtih vrat.
