Skupina D.D.V. je lanskega decembra praznovala šest let obstoja, minuli petek pa so v domačem Grosuplju pripravili koncert in povabili nekaj zanimivih gostov. Klub Groš je bil pošteno poln, vzdušje pa vroče...
Koncert sta sicer začela brata, ki se žal nista predstavila z imenom, zato pa toliko bolj z glasbo. Vse skupaj je šlo po vzoru The White Stripes, saj smo slišali zgolj kitaro in boben ter seveda vokal, vendar njuna glasba ni bilo čisto nič osiromašena. Prav nasprotno - v Hendrixovi skladbi Hey Joe, s katero so se "ubili" že mnogi slavni kvarteti in kvinteti, sta zablestela v vsem sijaju, z odličnim solo delom in zares izvrstno priredbo. Navdušujoči aplavzi po posameznih pesmih in ob koncu nastopa zato niso bili nikakršno presenečenje.
Sledilo je kar malce zvezdniško čakanje na glavne zvezde večera D.D.V., vendar se je v času do njihovega koncerta klub napolnil praktično do zadnjega kotička in zabava se je lahko začela. Grosupeljski socio-erotični punk'n'roll trio je tokrat začel in tudi nadaljeval nekoliko drugače, saj so med avtorske pesmi s prvenca Davek na dodatne vibracije vpletli vrsto priredb (The Ramones, The Kinks, Madness, Britney Spears, Blink 182) in lepo križarili skozi koncert.
Predstavili so tudi dva gosta - imena prvega ne bom omenjal, saj ga uradno ni bilo na odru in tudi pel, lahko pa vam zaupam, da gre za že sedaj kar velikega slovenskega zvezdnika, ki pa se je obnašal zelo nezvezdniško. Stopil je na oder in ob instrumentalni podpori D.D.V. na sebi lasten, torej izviren način odpel skladbi Help! in What a wonderful world ter se, sicer s težavo (zaradi oboževalk), premikal po klubu in pogovarjal ter družil.
Drugega gosta lahko označimo kar za legendarnega, saj je kitaro vihtel že pri skupin Niet, zadnjih deset in še nekaj let pa to počne pri skupini The Drinkers. Seveda Robi Likar. S svojo kitaro je obogatil skladbo Lep dan za smrt, pa še eno klasiko in sicer Kreni prema meni in še nekaj skladb iz avtorskega repertoarja D.D.V..
Na koncertu smo seveda slišali tudi najnovejšo uspešnico Miki Miška in pa novo skladbo, z najbrž še delovnim naslovom Prasec, a vseeno že izpiljenim besedilom in pomenom. Na koga D.D.V. zlivajo toliko gneva, pa najbrž ni potrebno več razlagati, kaj?!
D.D.V. so pripravili še en nastop, ki se sicer ni pretirano razlikoval od njihovih prejšnjih, a nekaj je v njihovi glasbi in nastopu, kar te vedno znova vleče, da si jih ogledaš, sprostiš prav vse zavore in preprosto uživaš v glasbi.
Fotografije (c) Miro Majcen.
