V torek se je na starem bežigrajskem stadionu zgodil koncert legendarnega rockerja Lennya Kravitza, ki se je končal s počenim glasom zvezdnika, mešanimi občutki publike, ki se je razdelila na tiste, ki Lennyu verjamejo in na tiste, ki mu ne. Vsi pa smo bili presenečeni nad ceno piva.
Celoten koncert je bil namreč prepojen z ljubeznijo, čustvi, emocijami, Lenny nam je skozi cel koncert govoril, da je vesel, da je z nami, da je Ljubljana najlepše mesto, hotel je videti ljudi, ko pa so se luči prižgale je videl pol prazen stadion, njegovi obiskovalci pa v prvih vrstah ekstatični, vsi ostali z izjemo redkih pa precej anemični saj jih je večina raje držala oz pila pivo, kot da bi žurirala, pela, ploskala z Lennyem.
No, tisti ki so mu verjeli so šli domov veseli. V uri in tričetrt je z več kot odlično 10. člansko spremljevalno zasedbo odigral železni repertoar največjih hitov in nekaj pesmi z zadnje plošče Baptism. Tistih, ki so mu verjeli ni zmotilo niti to, da je Lennyu proti koncu počil glas in da so prednost dobili inštrumentalisti, backvokalisti, Lenny pa je zgolj poplesaval po odru, se pod odrom družil s publiko (prehodil je skoraj celo prvo vrsto in prijateljeval z vsemi). In ti, ki so mu verjeli, so imeli prav.
Na drugi strani so bili tisti, ki so se jim osladne pripombe zdele nesmiselne, saj je stric Lenny ob prižganih lučeh na stadionu v svoji karieri videl najbrž 10x, 20x več ljudi naenkrat in ti nejeverni Tomaži so bili prepričani, da je tudi onim na polnih stadionih, kjer je videl 50000 ljudi prav tako grulil na uho besede v stilu kako ste fajn ob tem pa se je najbrž celo imel fajn, ali pa vsaj bolj fajn kot ob pogledu na ljubljansko publiko. Potem pa mu je še počil glas in ni igral niti dve uri, nategoval je komade na 15 minut (dobro, vsaj scat si lahko šel) in ko si šel po pivo si plačal zanj nesramno dragih 600 SIT, so si mislili tisti, ki mu niso verjeli in odšli domov jezni kot še nikoli. In prav so imeli.
Resnica je najbrž nekje vmes: Lenny je odličen izvajalec, odličen motivator (čeprav zaspane ljubljanske publike resnici na ljubo ni uspel zbuditi tako kot bi si mnogi želeli), predvsem pa profesionalec, ki tudi ob pol praznem stadionu opravi predstavo z odliko in se odpravi v naslednje mesto, kjer ga čaka nov stadion, nova predstava in nova publika, ki mu bo verjela ali pa pač ne. In dokler on in skupina predstavo speljejo do konca in to v redu, je to okej, čisto okej.
Sam še vedno ne vem, ali je bil Lenny res tako razpoložen, kot se je zdelo ali ne, vem pa le, da bi se slovenska publika lahko naučila sodelovati z glasbenikom (ponavljati refren, ploskati med koncertom), ker prav sodelovanje z izvajalci loči poslušanje koncerta od gledanja posnetka koncerta ali poslušanja plošče in rojeva občutke, ki jih ob poslušanju v kakšnem lokaliu ne morete občititi.
In ko smo ravno pri lokalih, cene piva so nam vsem prav dobro znane. Ljubljančani smo navajeni, da ga zvečer pijemo tudi za 480, najdete pa tudi lokale, kjer je pivo ugodnih 350 sit (tudi na letošnjem Rock Otočcu bo samo 350 sit, pohvalno), zato se zdi, da je 600 sit (2,5 evra) za pivo odločno preveč. Kar je preveč, je pa preveč, pa ljubezen gor ali dol.
Foto (c) Miro Majcen
