Z Majkom zakurblava avto in pičiva proti Gorici. Novi Gorici. Da vidva, kako ga žge Manu di Bango v živo. Plošček, ki sem ga poslušal, me je očaral z energijo funka. In funk mi je zelo všeč. Tisti vmesni jazzi delčki so bili pa tudi všečni.
Manu di Bango so ogrevali z mirnejšimi melodijami. Folk jim je jedel z roke. Kako ne bi, če je pa frontman tako prijazno koketiral z občinstvom. Se stalno nasmihal. In v refrenih tistih komadov z besedili kuril ljudi, da so mu pomagali zapeti, čeprav so bila besedila v francoskem jeziku za večino prevelik zalogaj. Zato je bilo še največ sodelovanja ob znanih o-la-la-la-la, o-le-la-le-la refrenih, ki smo jih skupaj z nasmejanimi Di Bangovci skupaj zapeli v jasno nebo. In okoli tristotim poslušalcem, ki se niso in niso nehali pozibavati v veselih ritmih.
V drugi polovici koncerta so le pritisnili na basovko in boben, tako da je muzika že zvenela podobno afro-funku. Občinstvo se je kmalu ogrelo in kar naenkrat ni bilo nikogar ki ne bi skakal ali pa se vsaj malce pozibaval v ritmih Manu di Bango. Kul. Pa še bisa smo bili deležni.
Morda sem pričakoval bolj energičen koncert. Pa manj prijazne glasbenike.
Takšne, ki odšpilajo in gredo. Ampak če je bila stvar malo obrnjena nič hudega. Bilo je prav prijetno. Škoda le, da je Nova Gorica po koncertu skorajda umrla. Ker smo bili lačni zabave. In žejni fajn muzike še naprej.
S Fotkami sta se zabavala: Denis Brkljača in Martin Modic
