Državni uradniki so se odločili, da bodo svoje finančne fiaske krili iz študentskih žepov. Pika na i je bila izjava gospoda Mencingerja, da bi bilo primerno, če bi pregovorno suhi študentje letno prispevali "simboličnih sto tisoč tolarjev" za privilegij opravljanja izpitov.
No, ker ŠOU pač rada preusmeri pozornost iz lastnih finančnih akrobacij na tuje, so tokrat zorganizirali miroljubne in nenasilne demonstracije. Da pa nebi prišlo do kršitev miroljubnosti in nenasilnosti, so poleg študentov povabili še kup redarjev v tistih srčkano neopazno rumenih brezrokavnikih, ki so mi uspešno preprečili, da bi na kraj dogajanja spravil steklenico piva.
"NA-A! TOLE PA NE BO ŠLO!" me je podučil eden od bolj zajetnih varuhov. Da pa jaz slučajno nebi imel vtisa, da mu je blazno do heca, je še modro dodal: "PA DA TE JEZ NEB SLUČAJNO KJE BLIZ ZAGLEDU S TOLE STEKLENICO!" Seveda sem pokorno pokimal in takoj pričel zatrjevati kako mi to na kraj pameti ne pade, kje pa! Sploh ne vem kako se je steklenica znašla v moji roki.
Med tem se je na prizorišču nabralo že kar precejšnje število udeležencev, ki radi kaj popijejo, če pa so zraven še za proti, je zadeva še toliko bolj fina. Glav'n da smo proti! Skratka, ljudstvo se je gnetlo pod odrom, kjer je neki vrli govornik kuril množico in jo preusmeril pred parlament. Njegov sigurno v srce segajoč govor, ki pa ga žal ni bilo mogoče razumeti izven redarskega obroča, so prekinjali le občasni vzkliki: "HEJ KAM PA TI S TO STEKLENICO!", ki so seveda prihajali iz taistega obroča.
In potem, ko je rulja le zmetala tistih nekaj jajc in jogurtov, se je pošteno ulilo in odplaknilo precejšen del demonstrantov v varno zavetje toplega doma. Tudi mene. Tisti, ki so ostali so imeli priložnost videti tudi tisto golo študentko pred parlamentom.
