V nabito polni tivolski dvorani bi na ponedeljkov večer zelo težko našli prosto mesto. Ljudje so se v dvorano začeli zatekati že okoli 18. ure, dolge kolone čakajočih so čakale na stroge preglede varnostnikov, na srečo pa je obiskovalce bolj kot koncert razočarala na trenutke zmedena organizacija. R.E.M. so nastop realizirali brez pripomb. Celo več kot to. Navdušili so.
Okoli sedme ure zvečer je v mrazu trepetalo par sto čakajočih. Vrsta ni šla nikamor in ko smo "primrazili" skoraj do vhoda je zmeden redar začel pregledovati naše karte. Izkazalo se je da karte niso zadovoljivo označene in da so redarji usmerjali obiskovalce le glede na serijsko številko karte.
Potrebno je bilo opraviti še treking na severni del dvorane. Zasmilili so se mi Italijani in Hrvati, pa tudi ostali, ki niso imeli pojma kje je drugi vhod saj seveda ta ni bil označen. Rezulat zmede je bil kaos tik pred deveto uro, ko so R.E. M že zavzeli oder, zato je marsikdo zamudil začetek koncerta.
Latvijci Brainstorm so pričeli že pred osmo uro zvečer, dvorana jih je sprejela bolj mlačno in prezeblo vendar bi si zaslužili večji odziv saj so upravičili status ogrevalnih dečkov velikega benda. Zmes nostalgičnega in sodobnega ter predvsem karizmatična pojava pevca ter spevni refreni so naredili svoje.
Nastop v Hali Tivoli je bil njihov drugi nastop z R.E.M-mi in štorija o nedeljskem koncertu v prestolnici Tirolske, Bolzanu, je dokaz o posebnem značaju članov R.E.M. Stipe je člane presenetil s steklenico šampanjca in najboljšimi željami - gesta, ki je presenetila celo člane ogrevalnega benda.
Že takoj ob devetih, po odmoru, so na oder prišli težko pričakovani Michael Stipe, Peter Buck in Mike Mills s spremljevalnimi glasbeniki. V začetnem delu so predstavili predvsem komade z zadnje plošče Around the Sun, ki jih publika sicer še ni vzela "za svoje" a je prisotne prevzela karizmatična Stipetova pojava, ki združuje vse kar rabi vodja. Samo prikimal je in množica se je odzvala. Dogajanje so močno popestrili "screeni" na katerih je bil predvajan dokumentarističen prikaz dogajanja na odru z večimi kadri ter preproste neonske luči v ozadju.
Sledil je prvi legendarni hit Everybody Hurts, občinstvo je bilo na nogah, Stipeta so spremljale električne orgle, komad je bil odpet z iskrenim občutkom ki ga pogrešamo na marsikaterem nastopu. Pridružil se mu je še Losing My Religion. Presenetil me je efekt ki so ga dajali nastopajoči, saj je bil obratno sorazmeren z kvantiteto ponavljanj ki so jih bili primorani storiti v karieri- nemalokrat smo namreč obiskovalci deležnih "naštancanih" nastopov velikih zvezd ki žalostno in brez vloženega truda odigrajo repertoar ter nas pustijo nepotešene. Ta večer smo dobili potrditev, da je možno tudi ravno nasprotno.
Drugi del koncerta je obeležilo odštevanje krajev koncertne turneje in ko je na zaslonu utripala postojanka Ljubljana je množica začela svoj delirij. Na vrsto je prišel vrhunec večera. Na oder je namreč "uletel" Vladek Kreslin ki mu je sledil Chris Eckman, v Ljubljani živeč kitarist Walkaboutsov, kasneje se mu je pridružil še kitarist Bambi Molestersov kateri so R.E.M-e spremljali na turneji albuma Up leta 1999.
Odžgali so legendaren komad Iggya Popa Passenger in množica ni vedela več ali naj rjuje ali ploska. Stipe je z gesto zaigral na domoljubna čustva in kar ponosni smo bili da je Stipe kasneje zažural z našim Vladekom prav tako ali pa še boljše kot leta 1999 v Kopru.
Oseben dotik je skupina izrazila v zadnji tretjini koncerta ko je Michael Stipe deklariral svoje politično prepričanje, ki se ne ujema z vladno politiko ZDA. Final Straw je komad z zadnje plošče ki je nekakšen manifest političnega aktivizma skupine, na screenu se je zdaj pojavilo besedilo ki je pozivalo k razmisleku o despotski politični situaciji v svetu. Končali so z Man On the Moon in nadaljevali z poslavljanjem in hkrati zelo hitrim povratkom v Slovenijo, kakor so obljubili.
Stipe je alter rock dalajlama novega tisočletja ki zna začarati množico z empatičnim nastopom in specifičnim gibanjem telesa ter uporabo mikrofona kot igračke kar je vse skupaj rezultiralo v privlačen teatralni nastop ene največjih še delujočih skupin na svetu. Vse skupaj je elegantno zaokrožilo perfekcionistično ozvočenje.
Po dveurnem nastopu je ostal dragocen občutek na katerega glasbeniki prevečkrat pozabijo - da nastopajo za ljudi in ne za to da bi se zapisali v rock enciklopedije in zlate naklade. Ali kakor je Stipe večkrat ponovil- "We are REM and this is what we do."
Bravo Stipe, pridi še kdaj na "en glaž" k Vladeku!
Fotografije (c) Miro Majcen.
