No, pa se je zgodil rock dogodek leta. Plakati, ki so najavljali mega koncert Rock in Izola so že pred tedni preplavili Slovenijo in pričakovali smo, da bodo rockerji naše dežele v torek 06.07. preplavili tudi Izolo in njen centralni štadion. No, žal temu ni bilo tako, smo pa bili vsi prisotni deležni močne rockerske injekcije, v dozi, ki bi si jo želeli biti deležni večkrat ...
V enem večeru so se nam predstavili štirje veliki bendi od tega en velik, en večji in dva zelo VELIKA, torej "Ladies and Gentlemen Welcome on Stage Please...."
Requiem (Slo)
Band, ki za svoje delovanje žanje večje pohvale v tujini kot v Sloveniji (ja tako je to...) je moral zaradi "počasnih" organizatorjev pričeti brez prave tonske vaje in ga moral še skrajšati z obljubljenih trideset na dvajset minut. Kakorkoli, pevec Sergej je s svojim močnim in visokim vokalom, ter obvladovanjem odra in zbrane množice pod njim več kot očitno navdušil zbrane in rečem vam, bend se splača pogledati v živo že samo zaradi njega... Requiem so odšponali svoj, dobrih 20 minut dolg program, postregli s poštenim slovenskim hard rockom, izzvali aplavz in za zahtevo za dodatek, vendar so se morali žal na hitro umakniti naslednjemu bendu, ki je bil ...
Cheap Trick (USA)
Fantje so na sceni že trideset let in so zanimivi na svoj način. V bendu so zbrane štiri zelo različne pojave, od katerih eden deluje ko profsor matematike, drugi kot klovn s kitaro, tretji kot dandijevski rock zvezdnik in četrti kot zapiti hipi (v vrstem redu bobnar, kitarist, vokalist, basist). Bil sem skeptičen, kako se bo stvar obnesla v živo, no po dveh treh komadih je bilo jasno da s fanti ni zajebancije, konec koncev imajo za seboj zelo uspešno kariero, le v naših krajih so manj poznani, sicer pa so koncertirali že z AC/DC, Aerosmith, Queen, Kiss itd... V sedemdesetih letih so imeli navado koncertirati po 200 x v letu. Gre za hard rock, ki občasno prijetno vpleta melodične elemente oziroma kako lažjo skladbo. Medtem ko karizmatični pevec Robin Zander s svojo pojavo, klasičnim visokim vokalom in igranjem ritem kitare predstavlja bolj resni del benda, je vodja benda, kitarist Rick Nielsen (mimogrede, v lasti ima cca. 2.000 kitar), zanimiv na drug način. Za igranje v živo uporablja kitare vseh možnih oblik, vzorcev in barv, med ljudi pa je med enournim nastopom pometal nekaj sto trzalic za kitaro in z njimi celo ciljal fotografe ... Naj vam pričajo fotografije ... V glavnem bend je po svoje drugačen in prav je tako.
Status Quo (UK)
Le kdo ne pozna boogie rockerjev Status Quo (mimigrede, po nekaterih podatkih so najuspešnejši britanski bend takoj za Beatli, prodali naj bi 112 milionov albumov), katerih skladbe vsak dan odmevajo na naših radijskih valovih. Originalni dvojec na kitarah Francis Rossi in Rick Parfitt sta duh in meso benda, ki deluje od konca šestdesetih let in je še danes eden najbolj garaških bandov sploh. Kot že vrsto let zapored so seveda tudi v Izoli pričeli z legendarno Caroline, ki so ji sledili še 4500 Times, Hold You Back, Break The Rules, Rain, Roll Over Lay Down, Big Fat Mama, Down Down, Whatever You Want, Rockin' All Over The World in Rock 'n' Roll Medley (Rock 'n' Roll music, Carol, Bye Bye Johnny). Med koncertom sem se spraševal, koliko kilometrov pretečejo Parfitt, Ross in basist Rhino med koncertom po odru gor in dol. Fantje so obvezno vsi v supergah in med igranjem pijejo neko tekočino iz stekleničk, ki jih poznamo bolj z nogometnih prvenstev. Uro in četrt dolg nastop je za seboj pustil vročico in vzklike za ponovnim dodatkom, vendar se je morala čarobna noč v Izoli nadaljevati z naslednjim bendom. Aja še nekaj za sladokusce, osebno smo se pozanimali, koliko je stara zelena električna kitara Fender Telecaster od Francis Rossija na sliki ... je namreč letnik 1957!!!
Deep Purple (UK)
No in ob približno 22h30 so na oder pred približno 2.500 - 3.000 ljudi eden za drugim prikorakali še legendarni Deep Purple, ki so v pol leta že drugič obiskali Slovenijo in doživeli še boljši odziv kot jeseni v Hali Tivoli. Tako kot vsi trije ostali bendi, so imeli tudi oni skrajšan, v nekem smislu festivalski program, kjer so predstavili močnejše komade z zadnje plate Bananas in jih seveda sproti, sploh pa proti koncu koncerta začinjali s klasikami kot so Woman From Tokyo, Strange Kind Of Woman, zatem zelo veliko presenečenje - komad, ki ga zelo redko igrajo Demon's Eye, pa Space Truckin', Highway Star, Smoke On the Water, Perfect Strangers, ter v dodatku Hush in Black Knight. Pevec Ian Gillan je bil po pripovedi fena, ki je Purple gledal v živo že štiriindvajsetič, zelo razpoložen, tako da tiste hvale proti koncu njihovega nastop baje niso bile le prazne besede, torej v stilu "Guys you should consider yourself like a part of the band...." in "See you on holiday in Slovenia".
Čeprav je organizacija koncerta močno šepala, a o tem kdaj drugič, in čeprav se je na koncertu zbralo veliko manj ljudi kot smo pričakovali, lahko zaključim, da je bil dogodek enkraten. Bendi so odigrali profesionalno in večina občinstva in nastopajočih, je imela ob na obrazih nasmeške. Za boljšo predstavo pa si pozorno oglejte naše fotke s tiskovne konference in pa večernega koncerta.
Torej ... "we gonna rock 'till we drop right ...".
Foto (c) Miro Majcen
