So koncerti in so Koncerti... So izvajalci, ki rutinirano izvedejo nastop, in so Izvajalci, ki vsak nastop vzamejo kot edinstveno, morebiti poslednjo priložnost, da se v uri in pol ali dveh tako ali drugače povežejo s publiko, oboževalci in ambientom.
No, tak koncert z veliko začetnico se je zgodil minuli petek, 30. 7., v antičnem Teatru Romano v Trstu, kjer je nastopila ameriška folk glasbenica, pevka in akustična kitaristka Joan Baez.
Rimski amfiteater, ki je večeru dal poseben čar, je bil zaseden do zadnjega kotička (okoli 400 ljudi), saj je bil koncert razprodan že več dni prej. Vroče julijsko sonce je čez dan dobro razgrelo starodavne kamnite tribune, na katerih smo sedeli.
Legendarna Joan Baez je v skoraj dve uri trajajočem koncertu predstavila širok izbor skladb, vse od klasik, kot so Dylanova It's All Over Now Baby Blue, Donna Donna, Jessie, Joe Hill, Gracias La Vida, Bandova klasika The Night They Drove Old Dixie Down, pa do štiklov z nove plošče Dark Chords On The Big Guitar; Motherland, fantastični Earlovi Christmas In Washington ter Jerusalem, Celeb Meyer, Presleyjev Blues, Rosemary Moore in še kopico mehiških in italijanskih popevk.
Ob spremljavi odličnega benda z dvema kitarama, basom in fantastičnim bobnarjem Georgeem Javorijem je Joan vse zbrane tako navdušila, da so jo z odzivom pripravili k štirim dodatkom (od tega trem spontanim).
Koncert je bil neverjetno intimen, vrhunec je bil gotovo trenutek, ko je Joan stopila do roba odra in brez mikrofona odpela skladbo, ki je odmevala med stenami starodavnega prizorišča. Pravi balzam za ušesa so bili tudi vsi štikli, ki jih je sama odigrala na kitaro.
"I'm sorry for what my government is doing to this world", so bile besede, ki so nas prepričale, da v Joan Baez še vedno tli enaka volja in želja po spreminjanju sveta kot v zlatih šestdesetih letih.
Po koncertu je pevka več kot pol ure dajala avtograme čisto vsem, ki so jih želeli dobiti, in pri tem vsakega objela in poljubila...
Joan Baez je odlična glasbenica in velika osebnost, prava legenda. Čeprav ima že triinšestdeset let, upamo, da se še vrne v "naše" kraje. Kar nam daje upanje, so njeni potencialno dobri geni, saj je njena mati stara že enaindevetdeset let.
Gracias La Vida!
Jure Plahutnik, Foto(c) Miro Majcen
