Skupina Šukar je v ponedeljek 18.oktobra 2004 v Cankarjevem domu pripravila prvega izmed dveh koncertov v Gallusovi dvorani, kjer se je tokrat z njimi predstavil tudi Šaban Bajramovič, legenda romske glasbe.
Romska glasba privlači. To je dejstvo, s svojim sporočilom, izvedbo in nečim, kar ti požene kri in te postavi nekam izven modernega sveta, kjer se po cestah ne vozijo moderni avtomobili temveč vozovi s konjsko vprego, kjer se ljudje srečujejo z drugačnimi problemi in kjer ima glasba in njeno sporočilo velik pomen, se razvija in ostaja pri svojih koreninah.
Tako nekako bi lahko opisal to, kar so obiskovalci ta večer začutili. Zanimivo je bilo opazovati preddverje dvorane, prišle so vse generacije, od vsepovsod, z različnimi nameni, vsi pa so si želeli veliko dobre romske glasbe. In tako je tudi bilo.
Skupina Šukar je z gosti pričarala prvovrstno vzdušje. Že sama postavitev velikega odra, kjer so elemente moderne tehnologije zamaskirali s kolesi vozov, tradicionalnimi kostumi, mistično osvetlitvijo in odlično izvedbo, je naredila velik vtis na obiskovalce, ki so sicer mirno sedeli, množično poplesavanje se je zgodilo v drugem večeru, pa vendar je bilo videti in čutiti nemir, noge in roke so se zibale po ritmih, marsikdo si je želel vstati.
Prva popestritev večera je bila Jadranka Juras, ki je iz ozadja odlično opravila svoje delo backvokalistke in vokalne spremljevalke. Vrhunec večera pa je prišel od zadaj. Dobesedno, saj je Šaban Bajramovič, nekateri mu pravijo tudi kralj romske glasbe, vstopil pri zadnjih vratih a vseeno poskrbel za dvig temperature v dvorani. Možakar, za katerega nihče ne ve točno koliko let šteje, je s svojo energijo, improvizacijo, glasom in s samo pojavo svoje delo opravil tako kot se za kralja spodobi.
Vsem, ki skupine Šukar še niste videli, pa vsekakor priporočam ogled enega izmed koncertov in lahko ste prepričani, da ne boste ostali brez kakšne dlake v pokončnem stanju.
Foto (c) Miro Majcen.
