Torkov pustni Prešernov večer je Gallusova dvorana prebila polna. Polna ljudi, željnih glasbe dveh velikih mojstrov, Zorana Predina in živo legendo šansona, kot je napovedal svojega gosta, Arsena Dedića, oziroma, z Zoranovimi besedami, polna lepih ljudi - ljudi ljubezni.
Celoten koncert je imel le eno vodilo - ljubezen. Samski so se najbrž počutili kar malce neprijetno, čeprav jih v dvorani pravzaprav ni bilo ravno veliko. Sedeli smo približno tako kot v prvem razredu: fant, dekle, fant, dekle, fant ...
Oder, na katerem je Predin nastopil skupaj z Živimi legendami, je krasila ogromna palma, za katero se je izkazalo, da nima drugega namena kot tega, da jo je pevec vpletel v enega izmed svojih vicev (kot spretno latentno tudi Fredyja in Atomike...). Poleg glasbe je ravno ta sproščen povezovalni nastop topil na začetku precej hladno in zadržano publiko. Tako je dvorana zares oživela šele po dobri uri in pavzi, ko so se ob hitih, kot so Zarjavele trobente, Praslovan, Pegasto dekle, Mentol bonbon ..., roke in končno še glasilke le odzvale na pozive in vibracije z odra.
Arsen se je na odru Zoranu pridružil pri pesmi, za katero slednji pravi, da jo je pel že tolikokrat, da pravzaprav ona zdaj poje njega. Ker je bil odziv na gosta tako pozitiven, pa tudi zaradi svojega "dede" pianista, ki kar ni hotel z odra, smo slišali malce daljši nastop od predvidenega. Podobno velja za Zorana in njegovo ekipo - niso si mogli pomagati, da ne bi na koncu ponovno zaigrali Lepa, ko ti pride (čeprav ne vem, če je bilo čisto nujno?), pa recimo, da v kontekstu koncerta le je imelo smisel. Vseeno je bila za konec primernejša Predinova misel, ki je šla nekako takole (poleg tiste seveda o radi se imejte): Obljubite mi, da po koncertu ne boste šli takoj domov. Če že, ne pojdite takoj spat. Če pa ja, pa ne zaspite takoj.
Zoran Predin ceni vrednoto, ki v današnjem hitrem svetu kar izgublja svoj pomen, in to vsak februar na prisrčen način deli s svojimi poslušalci. Lepo.
Fotografije (c) Miro Majcen.
