Gogol Bordello, ki je svojo identiteto gradila predvsem na zabavljaško-pijanski kvaliteti, vas tokrat, v sredo 15.12., v klubu Channel Zero čaka zelo podobno zveneča, idejno pa nekoliko oddaljena bratska skupina Barbez.
Zadnja leta predstavlja eno najbolj spoštovanih in navdahnjenih cirkuško-treatralno-kabarejskih entitet iz multikulturnega vrelišča, ki ga ponuja Brooklyn. Že res, da je podobno zvenečih bendov na tej hiperaktivni in vedno razburljivi grudi kar precej, saj si lahko v spomin prikličemo vsaj že nekoliko pozabljene Motherhead Bug in vsestranske World Inferno Friendship Society, a Barbez s svojo kontinuiteto, postopnim razvojem in obsežno koncertno kilometrino trenutno predstavljalo eno najbolj vročih imen na neugnani sceni. S prijatelji in soborci kot so npr. skupine Bee & Flower, Sleepytime Gorilla Museum in The Dresden Dolls, namreč ponujajo še kako pester vpogled v multižanrsko mešanje vsega in ničesar, po sedmih letih ustvarjanja in treh rednih ploščah pa so si ustvarili že tako trdno reputacijo, da lahko že govorimo o skrajno izkušenem orkestru, ki točno ve kaj hoče in lastno zvočno identiteto gradi brez nepretencioznih izpadov ali pač neučakane sle po instant uveljavitvi, ki bi se kot muha enodnevnica izgubila v kolesju tržnih zakonitosti in potrošniške družbe. Že res, da so hvalospevi vezani predvsem na ameriško grudo, ki je redno očarana nad njihovimi hedonističnimi in nepredvidljivimi koncerti, saj so si do danes oder delili s takimi kulti kot so Cat Power, Godspeed You! Black Emperor, The Lonesome Organist, Shelley Hirsch, Faun Fables in Devendra Banhart, a dober glas se počasi že širi tudi zunaj meja njihove dežele.
To gre najbrže pripisati tudi osrednji osebnosti skupine - pevki in šolani plesalki Ksenii Vidyaykini -, ki se je pred leti iz rodnega St. Petersburga preselila v Brooklyn ter postala pravi zaščitni znak skupine, saj je njeno kvaliteto in razsežnost iz gole zvočnosti razširila tudi proti drugim oblikam umetnosti, saj je po svetu že močno priznana in uveljavljena avantgardna plesalka. Poleg nje pa moramo bržkone omeniti tudi druge člane, ki imajo za seboj že zelo pisano in multižanrsko preteklost. Naj omenimo vsaj kitarista in idejnega vodjo skupine Dana Kaufmana - drugače klasično šolanega glasbenika in bivšega zaljubljenca v flamenko -, ki je že leta ena od stalnic novomeške downtown scene, multiinstrumentalist Shahzad Ismaily, ki je pri Barbez osredotočen predvsem na tolkala, si je kilometrino nabiral pri Brianu Enu, Badawi in Boredoms, vibrafonist Danny Tunick zadovoljuje svojo slo po različnih svetovnih muzikah predvsem preko udejanjanja v raznorodnih klasičnih, post-rockovskih, avant-jazzovskih in indierockovskih kolektivih, saj lahko v svojo biografijo pristavi že taka imena kot so Guv'ner, Rebecca Moore in Bang On A Can All Stars, Pamelia Kurstin, ki je v preteklosti med drugim igrala tudi z The Sea And Cake, pa je ena redkih glasbenic, ki theremina ne izrablja le za eksperimentalne namene, ampak nanj zares tudi igra. In ta pisana preteklost protagonistov se še kako pozna tudi na samem zvoku Barbez, saj jih je skorajda nemogoče omejiti na en samcat in predvidljiv žanrski predal. Barbez gredo celo tako daleč, da lahko v enem samem komadu združijo tako minimalizem, punk-rock, šanson, rusko in vzhodnoevropsko tradicionalno glasbo, tango, eksotika, klezmer, jazz kot še marsikaj drugega, čemur sedaj ne najdem primernega imena.
Barbez so namreč neumorna multikulti mineštra vsega mogočega, ki se ne ustraši ničesar ter poleg nadvse našpičenih originalov podleže tudi predelavam ruskih tradicionalnih napevov, Bertolda Brechta, Kurta Weilla, nadrealističnega poeta Louisa Aragona, The Residents in Black Sabbath. A Barbez niso nobeni tisti odvisneži, ki bi hoteli biti za vsako ceno iskreno avtentični v raziskovanju mnogih žanrov, temveč celoto vedno znova zamaskirajo v lastno, prepoznavno držo in od nje nikoli ne odstopijo. To je očitno že v vrsti nadvse originalnih priredb, njihovi avtorski komadi pa navdušujejo še posebej z močno navezanostjo na melodičnost, spevnost, neobremenjenost in pogum, ki je vedno prežet z nalezljivim črnim humorjem. Njihova glasba, kar je še najbolj očitno prav na njihovi novi, istoimenski plošči, ki so jo letos izdali pri agilni založbi Important Records / http://www.importantrecords.com , je namreč prepolna nepredvidljivih preobratov in sprememb tempa, ki poskrbijo, da je vsaka zvočna izkušnja prava avantura, ki vsakič znova razkrije tisto, kar je ostalo prikrito predhodnji zaznavi.