Califone, ki bodo v petek, 12.3. nastopili v Orto baru, so štirje "kalibri" iz Čikaga, ki na prvi mah resda zvenijo precej malodušno, vendar pa se stvar popolnoma zasuka, če njihovi glasbi prisluhnemo bolj pozorno, in če obenem ugotovimo, da so v obdobju zadnjega leta objavili kar tri plošče.
Brez dvoma je govora o rodovitni zasedbi, ki je "na delu" od konca devetdesetih (pred tem so obstajali kot Red Red Meat). Pobudnik Tim Rutili in njegovi sedanji pajdaši so presneto dejavni in ustvarjalni, kar potrjuje tudi povsem sveža plošča z naslovom Heron King Blues, ki je, enako kot lanskoletna Quicksand/Cradlesnakes, izšla za ugledno neodvisno založbo Thrill Jockey, vmes pa so izpljunili se opevano, kanček bolj eksperimentalno Deceleration Two pri lastni ?postojanki? Perishable.
Na svoj edinstven, torej tarnajoč, largisimo način gnetejo ameriško glasbeno zapuščino, jo sprevračajo in obračajo, zlivajo ter prelivajo v različne odtenke, ki se v sozvočju akustične blagoglasnosti in skoraj obvezne melanholičnosti strnejo v čarobno, z milino prežeto zvočno celoto.
Tudi na zadnji Heron King Blues se Califone niso odrekli značilno ohlapnim nastavkom, saj za kvartet nekako velja, da se v studio odpravi zgolj z grobimi skicami in se nato neobremenjeno prepusti trenutnemu navdihu. Kljub omenjeni razpuščenosti izzvenijo njihove dremotne pesmi zelo povezano. V njih se ob široki uporabi (tudi elektronskih) glasbenih pripomočkov lagodno pretakajo vplivi bluesa, folka, countryja, jazza in celo (nenasičenega) funka, med imeni pa nas narahlo prešinejo denimo Beefheart, Young, Hollis ter Hooker.
Zasedba Califone nam konec koncev nudi ne le dobršno mero izvirnosti, temveč vsaj toliko glasbene prefinjenosti. In seveda ne pozabimo, da ju četverica najlaže doseže prav na odru, kjer lahko dodobra izkažejo vse svoje eksperimentalne vrline.
