Pred koncertom Calexico, ki se bo zgodil 20. februarja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se bo s solo nastopom predstavila Shannon Wright. Njena kariera se je začela leta 1998, ko se je iz New Yorka preselila na neko farmo globoko v Severni Karolini. Tam je napisala skladbe za svoj prvenec Flightsafety.
Shannon igra skoraj vse inštrumente: kitaro, bas, klavir, bobne, klaviature, seveda pa je v ospredju njen glas. Njen drugi album Maps of Tacit (Quarterstick) je nastajal na številnih turnejah in nastopih, ki jih je Shannon Wright imela s skupinami Low, Calexico, Crooked Fingers in Willom Oldhamom. Končno podobo pa je dobil v Atenah v Georgi s producentsko pomočjo Steva Albinija.
Ne le da sta Joey Burns in John Convertino od leta 1990 stalna člana zasedbe Giant Sand, "prosti čas" zapolnjujeta še s skupnim projektom Calexico. Ta je z leti postal samostojna enota s tremi albumi in številnimi koncerti. A tudi to jima ni dovolj, kot priznana ritem sekcija sta zapisana na ploščah Friends of Dean Martinez in OP8, Vica Chesnutta, Victorie Williams, Barbare Manning, Chrisa Cacavasa in drugih. Vendar postaja Calexico njuna "prva" skupina, presečišče zanimanj, ki jih s sodelovanji v skupinah drugih ne moreta povsem zadovoljiti. Že ime (California + Mexico) nakazuje poglavitna vpliva, ki ju tako rada spajata in nadgrajujeta.
Prve posnetke sta naredila kar s telefonskim odzivnikom, vendar jima je bil 30-sekundni trak kmalu prekratek. Naslednja stopnja je bilo snemanje z žepnim kasetarjem in objava kasete Superstition Highway, ki sta jo prodajala na koncertih Giant Sand. Šele postavitev lastnega snemalnega studija v domačem Tucsonu v Arizoni pravzaprav zaznamuje začetek skupine Calexico, kot jo poznamo. Končno sta Joey in John razširila inštrumentarij, ki sta ga z leti pridno nabirala na popotovanjih, in na ritmično podlago eksperimentirala z zvoki, tudi s pomočjo lokalnih glasbenikov. Prvi album Spoke je šel mimo skoraj neopazno, prvotno je izšel le pri majhni nemški založbi Haus Musik, a dovolj opazno, da ga je zapazila ameriška Quarterstick (podružnica Touch And Go) in posnetke ponatisnila na zgoščenki. Še po dveh neopaženih malih ploščah sta si Calexico res vzela čas in v 16-kanalnem studiju počasi pretvarjala zamisli v glasbo za ploščo The Black Light. Na eni strani ostajata zapisana puščavskemu rocku Giant Sand, po drugi ključne trenutke neskončnih iskanj opremita s filmskim suspenzom Ennia Morriconeja, ki bi spisal glasbo za mehiški mariachi bend. Njuni "prizori" malih južnjaških naselij in predvsem vseh vrst tam živečih izgubljenih duš so nadvse slikoviti, iz njih puhtita vročina in južnjaški temperament. S tem da jih Calexico ne ozvočujeta le z žanrskim križanjem, njuni eksperimenti presegajo goli seštevek razvidnih vplivov. Razgradnjo predvsem ritmičnih rešitev sta pozneje prepustila nekaterim mojstrom zvočne rekonstrukcije in vse skupaj izdala na plošči Descamino. Za spoznanje dlje v zvočnih raziskovanjih sta šla na zadnjem albumu Hot Rail, ki vendarle ostaja v istem razmerju "pravih" pesmi in "filmskih" inštrumentalov. Morda sta le še razvila skladateljske sposobnosti, pesmi so izrazitejše, gredo v uho. Predvsem Ballad Of Cable Hogue postane (predvsem evropska!) uspešnica, drugje še izpostavita eksperimentalno plat početja.
Calexico so:
Joey Burns
John Convertino
Jacob Valenzuela
Martin Wenk
Volker Zander
Paul Niehaus
Janez Golič (povzeto po članku za revijo Muska, februar 2001)
