V sredo, 19.3. se bo v ljubljanskem KUDu predstavil Charlie McMahon, 21.3. pa boste lahko enega najboljših igralcev didgeridooja videli v Novi Gorici, v klubu Mostovna. Z didgeridoojem se je Charlie prvič srečal že pri petih letih. Po ogledu nekega filma, ki govori o posvojitvi aboridžinskega otroka, ga je popolnoma prevzel način življenja aboridžinov. Poistovetil se je z malim posvojenčkom in začel igrati sprva kar na plastične cevi namenjene vodovodni inštalaciji.
Takrat, v daljnem letu 1956, se začenja ta nenavadna zgodba. Sprva Charlija ni podpiralo in razumelo prav veliko ljudi, saj tradicija avtohtonega prebivalstva ni bila spoštovana. Prvo vzpodbudo je začutil šele mnogo kasneje, leta 1968, ko je preko televizijskega zaslona videl nastop Davida Blanasija.
Pri šestnajtih je igral le za zabavo s prijatelji na kitarah in bobnih. Charlijevo nadarjenost za glasbo je opazila tudi učiteljica glasbe, ko je pred začetkom pouka igral klavir. Vendar so se upi v tej smeri glasbenega razvoja razblinili že v naslednjem mesecu, ko je Charliju eksplozija odtrgala roko. Temu je botrovalo njegovo zanimanje za fiziko, kemijo in izdelovanje raket, saj je bil njegov cilj zaposlitev v Avstralski obrambni industriji. Od nesreče naprej se je izboljšal njegov učni uspeh, vpisal se je na syidneysko univerzo in tam spoznal ljudi s katerimi je začel igrati ezoterično in rock glasbo. Univerzo je končal z odličjem, kar je bil eden izmed vzrokov da je lahko začel na univerzi voditi seminarje. Že leto za tem, pri triindvajsetih, ga je premamil klic divjine.
V divjini je spoznal da lahko s kljiuko počne stvari za katere je mislil, da jih ne bo mogel početi nikoli več. Naučil se je graditi preproste stvari iz lesa kamenja in cementa. Rabil je protiutež polpreteklemu akademsko usmerjenemu načinu življenja. Po treh letih se je zopet zaposlil. Preko oglasa so iskali človeka z univerzitetno izobrazbo za delo na odročnih puščavskih predelih v različnih aborodžinskih skupnostih. Začelo se je Charlijevo šestletno poslanstvo. Zaradi opuščanja represivnih zakonov sredi sedemdesetih so aboridžini postajali svobodnejši. Naloga ki mu je bila zaupana je bila poročanje o razvoju v teh skupnostih in pomoč pri pridobivanju pitne vode. Kmalu so ga ti preprosti ljudje, po naravi nomadi, med katerimi nekateri še desetletje v preteklost niso vedeli za belega človeka, privzeli za svojega. Ljudstvo Pintubi mu je nadelo družinsko ime Tjapangardi. Starejši člani klana so mu razkrivali njihov način življenja in ga vodili na dolga potovanja v puščavo.
Aboridžini so si v resnici prizadevali vrnitve v puščavo, ne pa življenja na odmerjenem koščku zemlje ob gosteje naseljenih področjih. Charlie jim je lahko pri željenem načinu življenja pomagal z olajševanjem garaškega pridobivanja vode. Učil jih je iskati podzemne vodne vire. Po nekaj uspešnih najdbah podzemne vode je po letu in pol za pol leta odšel v ameriko. V ameriki se je srečal in soustvarjal z glasbeniki kot so Taj Mahal, Jerry Garcia, Snake Finger, Jonathan Ritchman (pionir punka) in drugimi. Ob povratku leta 1981 je Charlie začel razmišljati o ustanovitvi svoje skupine, s temeljem na zvoku didgeridooja. S prijateljem klaviaturistom Petrom Carolanom sta ustanovila Gondwanaland. Plod njunega dela so skladbe izdane kasneje na albumu z naslovom Terra Incognita.
Ni trajalo dolgo ko so ga aboridžini zopet poklicali nazaj v puščavo. Pomagal jim je postavljati vodne črpalke na veter. To je počel do leta 1985. Le med najbolj vročima poletnima mesecema, Januarjem in februarjem, je delo zamrlo. To je bil čas ko se je lahko posvečal koncertom in turnejam s svojo zasedbo Gondwanaland ali z znano avstralsko rock skupino Midnight Oil, s katero je igral na njihovi svetovni turneji leta 1984. Leto pred tem, 1983, je v času letnega premora izdal LP Tera Incognita. To je bila prva plošča na kateri je bil posnetek didgeridooja igranega na sodobnejši način, neodvisen od tradicije aboridžinov. Charlie je v duetu Gondwanaland posnel še tri LP albume, Let the Dog out leta 1986, Gondanaland leta 1988, dve leti kasneje pa še zadnjega z naslovom Wildlife.
Po šestih letih dela v puščavi se je Charlie posvetil skupini, ki je bila postajala vedno bolj aktivna. Pridružil se ji je bobnar Eddy Duquemin in glasba, ki jo je izvajal sedaj trio, je postala bolj ritmično definirana. Kot skupina so preigravali svojo zvrst glasbe v najrazličnejših okoljih, vendar le po Avstraliji. Od ministrstva za kulturo niso dobili podpore za obisk Evrope zgolj iz razloga, ker po rodu niso bili aboridžini. Kot glasbena zasedba, ki so pri svojem ustvarjanju uporablja didgeridoo, instrument tesno povezan z aboridžinsko tradicijo, so homofobične izpade doživljali tudi drugod. V Brisbanu in Queenslandu naprimer, niso dobivali dovoljenj za nastope samo zato, ker se jih je pravoloma udeleževalo precejšnje število aboridžinov, ki v javnosti niso bili zaželjeni. Le v aboridžinskih skupnostih so bili vedno sprejeti z odprtimi rokami. Tudi vlada Charlija ni priznavala kot pristnega izvajalca na didgeridooju, zato so Gondwanaland ostali v nekakšnem zatišju. Leta 1992 so Gondwanaland izdali peti, zadnji album z naslovom Wide Skies. Tokrat v obliki zgoščenke (vse njihove stvaritve se danes dobijo na na CD-jih), za tem pa se je skupina razšla.
Charlie je nato začel iskati nove načine komponiranja didgeridooja v moderno glasbo, v tem letu njegovega zatišja pa se je na avstralski glasbeni sceni pojavila aboridžinska skupina Yothu Yindi. Začelo se je obdobje, ko je didgeridoo kot instrument, začel pridobivati na popularnosti. Charlie se je preizkusil todi kot producent. Pod novim, vendar zelo podobnim imenom - Gondwana je leta 1994 izdal album Travelling. K nekaterim skladbam prispeva svoj del tudi pevec iz Arnhemlanda, Bobby Bunuggurr. Naslednji, sedmi po vrsti izide album Tjilatjila (1996). Tokrat pod njegovim imenom in novo melodično multitonično tehniko igranja na didgeridoo. Vrhunec je dosežen v skladbi Swarm, ki je napisana za simfonični orkester in jo Charlie leta 1999 izvaja s Sydneyskim mladinskim simfničnim orkestrom na državni praznik Avstralije. Skladba je napisana v tonaliteti instrumenta, patentiranega pod imenom Didjeribone (križanec med didgeridoojem in pozavno) - še ena Charlijeva iznajdba iz osemdesetih let.
Osmi projekt Xenophon, izdan leta 1999, pripelje Gondwano na turnejo tudi v Evropo. Na odru so stali z glasbeniki kot so: Dr.John, Femi Kuti, Garbage & John Cale. Gondwana je bila v tem obdobju vabljena na mestne odre, prav tako kot v aboridžinske skupnosti. S svojo glasbo so premoščali rasni razcep Avstralije. V letu 2000 so igrali na otvorili avstralskega paviljona največjega svetovnega sejma World Expo v Hannovru, ter na otvoritveni slovesnosti Paraolimpijskih iger v Sydneyu.
Charlie je sodeloval še naslednjimi različnimi imeni iz glasbene in filmske industrije po svetu. Z Wimom Wendersom pri filmu Until the end of the World, s Shio Tanimuro, Japonskim romanopiscem, z glasbenimi skupinami Snakefinger, Midnight Oil, Janes Addiction, Hisashi Shirahama, Ed Kuepper, Ted Egan, John Williamson, Sunrize Band & Def FX.
Več informacij o gostovanju Charlieja McMahona in njegovih koncertih, delavnicah najdete na spletni strani Yidaki.info.
P.R.