V petek 1. avgusta se na oder KUDa France Prešeren v sklopu Trnfesta vrača Dalek. Will Brooks alias Dalek se že od mladih ust udinja hip-hop načelom, sprva je deloval kot DJ, nato pa je pograbil za mikrofon. S sošolcem in kameradom Alapom Mominom (The Oktopus) sta kmalu zatem, ko sta pričela šariti po samplerju v Oktopusovem domačem studiu, ugotovila, da imata podobne težnje.
Obenem pa sta spoznala tudi, da hočeta v svojo kremenito hip-hop zlitino vnesti raznovrstne glasbene učinke, ki sta jih pobirala iz vseh oglov.
Seveda sta primarni navdih poiskala v starem, surovem gobezdanju bendov PUBLIC ENEMY, Boogie Down Productons in Eric B. & Rakim, vendar ob tem ne smemo zanemariti njunega marljivega vsrkavanja krautrocka, jazza, salse, psihedelije, elektronike, beatnikov ter afriske in azijske godbe. Latentna heterogenost Dalekovih zvočnih monologov se ne odslikava samo v dvoumnih, izzivalnih naslovih plošč, ampak tudi v docela kompaktni partituri eksperimentalno zastavljenih kompozicij. Za še večjo širjavo svojih razvejanih stvaritev sta Dalek in Oktopus angazirala His-Chang Lina (DJ Still), ki je dvojico očaral (kot prednastopajči) na gramofonih, poleg tega pa je ducat let porabil za klasično urjenje na kontrabas.
Ze zgolj rasna sestava nam priča o odprtosti skupine, potrditev pa nedvomno dobimo skozi njihovo večplastno zvočno tvarino. Dalek skušajo narediti tisto, kar so nekoč počeli stari mojstri "nakladanja". Hip-hopu skušajo povrniti svobodni duh, ki je z leti vse bolj izginjal in hlapel. V sodobni glasbi pogrešajo drznost, provokativnost, neotesanost, spontanost, pristnost, sporočilnost. In niso edini. So pa med redkimi, ki jih ni pogoltnila nevarna industrija - zadnji album je izšel pri Pattonovi neodvisni Ipecac Recordings.
V glavnem, Dalekov rap ima rep in glavo, pa še vmes ga je dovolj. Morebiti je prav zato obsojen na večno podtalje.
za Trnfest