Po dvomesečnem razbijanju in žaganju v stilu 'nekaj starega, nekaj novega, nekaj predelanega in nekaj…rdečega' Gromka jesensko sezono štarta v novi preobleki. Za ritmični del bodo v sredo, 9. septembra skrbeli francoski skansterji Ejectes in domači dvojec Nonsense, za brbončice pa gromki slavnostni pogrinjek. Toplo vabljeni, da z nami delite pohvale, kritike, obujate spomine in kujete nove načrte, predvsem pa se zabavate, zabavate in zabavate…
Ejectes se ponašajo z stažem, katerega začetki segajo daleč nazaj v leto 88. Že na samem začetku so si zadali smernice, ki so jih peljele po poti punka, skaja, reggaeja, ritem in bluesa, pa vse do hip hopa in zraven pobrali še linije francoskih popevkarjev kot sta Nino Ferrer is Serge Gainsbourg. Prijatelji, ki so odraščali v isti soseski, so do imena prišli po zaslugi problemov, ki so jih imeli z prostori za vaje, iz katerih so jih kar naprej metali. Toda, kljub tem začetnim problemom so že istega leta odigrali prvi koncert in bili od publike dobro sprejeti, kar jim je prineslo tudi že nastop na prvem festivalu ob boku Babylon Fighters, Les Frolons in Marabunte. Precej dober začetek. Še bolje pa jim je šlo v naslednjem letu, ko so imeli priliko ogrevati publiko na koncertu Mano negra v Toulousu, ter bili vabljeni na številne koncerte in festival širom Francije. Pri tem pa so se njihove pesmi že začele pojavljati na različnih kompilacijah.
Čeprav se je kar nekaj založb zanimalo za Ejectes in izdajo njihovega prvenca, se Ejectes, zaradi ne najboljših pogojev, niso odločili za nobeno. Prepričala jih je šele založba Musicdisk za katero so leta 1990 izdali svoj prvenec Glauque city Tej. Temu so kasneje sledilo še kar nekaj albumov, ki so nastajali v različnih časovnih presledkih vse do danes – zadnji L’enfer et le paradis je luč sveta ugledal leta 2007.
Ejectes tako kot večini bendov tudi ni bila prihranjeno izgubljanje članov in s tem posledično prihodi novih. Kljub temu pa so uspeli prelesti čez dvajset let staža, pri tem izdati kar nekaj dobrih albumov poskočne muzike in se pri tem dobro imeti. Da ne omenjamo velikega števila živih nastopov, ki se jih je v the letih nabralo. Še posebej dobro so lani proslavili svojo dvajset letnico in svojo glasbo in besedo, ki priča proti rasizmu, izkoriščanju, revščini in podobnim grdim stvarem, ki pestijo svet, vendar z optimizmom za prihodnost, prenesli v vsak kotiček Evrope, kjer so jih sprejeli. In sprejeti so vedno dobro, saj energičen nastop in dobra volja Francozov ne moreta ostati neopažena in predvsem sta precej nalezljiva.
Za Gromko
