V dvorani Kuda France Prešeren bo v soboto, 15. novembra ob 21. uri potekal letošnji rock festival FV 2003. Festival, ki ga bo FV letos organiziral že petič zapored, promovira rock glasbo, katero pa pojmuje precej ožje kot to počne večina - od množičnih občil in ljudskih množic, ki je pojem žlahtnega rock'n'rolla razvodenela do nerazpoznavnosti in ga raztegnila, da se širok kot ruska stepa razteza vse od pop ekskurzij kakšnega Pavarottija et co. pa do kakšnih bolj ali manj debilnih produktov domače estrade.
FV je bolj izbirčen, ko govori o rocku, ki grize, misli na punk rock, garažo, na roots rock. Na Festivalu FV 2003 bodo nastopili trije tuji in en domač bend: Deadly Snakes (ZDA), Rodriguez (A), The Babies (HR) in Thunderbabies (SLO).
Nekateri najhrabrejši ali pa morda najprodornejši glasbeni kritiki so si dovolili zapisati enostavno in kategorično trditev, da so The Deadly Snakes v tem trenutku naboljši bend na sodobni rock sceni. Bend v svoj izrazito eklektičen glasbeni koktajl, s kar obsceno dobrim okusom vmešava vse, oziroma vse kar jim je v glasbenem smislu pri srcu. V njihovih (večinoma) avtorskih skladbah je tako soul kot gospel, pa seveda veliko rock and rolla (tistega v začetku zapisa omenjenega), folka, bluesa in garaže. Svojevrstno usmeritev pa potrjujejo tudi glasbene reference na katere se člani benda sklicujejo v svojih izjavah: Van Morrison, The Wild Magnilia Mardi Gras Indian Band, Sadies, Bob Dylan (predvsem s skupino The Band), Johnny Thunders.
Bend je nastal pred šestimi leti in prvič nastopil na rojstnem dnevu brata enega od ustanovnih članov v kleti neke pralnice v Torontu. Temu iniciacijskemu dogodku so v šestih letih sledili trije albumi ter nekaj malih plošč (dve skupaj z Spaceshits). Prvo ploščo naravnano bolj v punk blues vode z naslovom Love Undone je produciral Greg Cartwright (znan kot član Oblivians, Compulsive Gamblers, Reigning Sound). Na drugi plošči I'm Not Your Soldier Anymore je Greg sodeloval kot član benda (drugi kitarist). Plošča je manj kaotična kot prva, odlikuje jo čistejši zvok in bolj izdelane skladbe, kar je pripisati tako prispevku Grega Cartwrighta, kot tudi večji domišljenosti in zrelosti benda kot celote. Po tem albumu so se poti The Deadly Snakes in Grega ločile, rezultat je bil čistejši in manj kitarski zvok benda - mesto druge kitare so prevzela tolkala, vokal in instrumenti preostalih članov benda. Leta 2002 so Deadly Snakes posneli (zaenkrat) zadnji album z nalovom Ode To Joy (naslov so pobrali po pesmi Oda radosti nemškega pesnika Friedrich Schillerja). Ploščo je bend posnel v svoji osnovni, začetni zasedbi (Andre Ethier, Age of Danger, Matt Carlson, Andrew Gunn) z novima članoma, saksofonistom Jeremijem Madsenom in basistom Chadom Rossom. Producent plošče je bil Age of Danger, izšla pa je pri založbi In the Red Records. Ode to Joy je odlična rock'n'roll plošča, in kot takšna izstopa predvsem po tem, da ji manjkajo vsi klasični rock'n'roll atributi - nobenih močnih distorziranih akordov, nobenega nekotroliranega kričanja, nobenih kitarskih solov. Namesto vsega tega kraljujejo psiho/psihadelični utripajoči zvoki klavirja, nemirno ritmiziranje in mračni soulovski vokali Ethierja in McCabeja
Ode to Joy velja za njihov najboljši izdelek, z leti (na prvi ameriški turneji je imel bobnar Andrew samo 16 let) in kilometrino (nastopali so z bendi The D4, Jon Spencer Blues Explosion, Sloan) pa so se razvili tudi v zavidljivo in zanesljivo koncertno atrakcijo.
Punk rock garažarje Rodriguez iz sosednje Avstrije poznamo, saj so s svojim surovim lo-fi garažnim rockom navdušili pred Zeke, Lombego Surfers in na Te Mikk-a festivalu.
Nastali leta 1999 črpajo iz klasičnega rock'n'rolla in prisegajo na Zeke, Mötörhead, Ramones... in sodobno skandinavsko rock sceno - Turpentines, Hellacopters, Turbonegro, Nomads.... Poleti 2001 izdajo prvo singlico s tremi komadi, posneto v garaži kjer vadijo (energično in brez nasnemavanja), kasneje skupno ploščo z bendom Amazing Surfaholics, sledilo je še nekaj kompilacijskih plošč in predvsem veliko nastopov, tudi z Peepshows, B-Movie Rats, Turbo AC's... Njihov prvi samostojni album je izšel letošnjo pomlad. Odlična priložnost, da tudi v živo preverimo, če je plošča res hitra, glasna in umazano visoko oktanska.
Novi punk rock partnerji FV-ja The Babies iz Zagreba in Vinkovcev, letošnji zmagovalci Demo Mačka, so nastali leta 1997 pod močnim vplivom Stooges, MC5, Sonics, Damned, Dead Boys, New Bomb Turks in podobnih veličin garažnega punk rocka 60-tih, 70-tih in 80-tih. Najprej kot kvartet, od leta 1999 pa kot trio (Goran Lautar - kitara, vokal, Nino Šarič - bobni, Mislav Kurspahić - bas, vokal) veliko nastopajo po Hrvaški in Sloveniji ter s svojimi nabritimi koncerti včasih več kot uspešno dopolnjujejo nastope številnih svetovno znanih bendov: Zeke, Cosmic Psychos, New Bomb Turks, z Bambi Molesters na letošnjem zaključnem večeru Trnfesta, Dumbell, Misfits, Streetwalking Cheetas... Novembra letos bo pri zagrebški založbi Dancing Bear izšel njihov prvi istoimenski album z 12 avtorskimi komadi in dvema obdelavama (Jonathan Richman in Slaughter and the Dogs). Vse večjo popularnost benda pa kaže tudi visoka uvrstitev - 3. mesto - njihovega videospota na top listi oddaje Hit - Depo na hrvaški državni televiziji in 1. mesto na lestvici oddaje Briljanteen".
Dokaj sveža ljubljanska rock noviteta Thunderbabies se je sestala pred dobrim letom in pol in si počasi nabira kilometrino po slovenskih klubih, nastop na festivalu FV 2003 pa predstavlja prvo širšo predstavitev ljubljanski rockerski publiki, kolikor jo je. Trojka (dva fanta in dekle) brklja po underground rock tradiciji in navduši na prvo žogo,,,,.
V decembru FV napoveduje:
PW Long & The Reelfoot: sobota, 6. december : KSET, Zagreb
nedelja, 7. december : Orto Klub, Ljubljana
