Grafton, ki bodo v ponedeljke, 4.4., nastopili v Shoto klubu v Izoli, so blues band, v smislu kot so blues band Black Flag ali kot je Steve Earle punk.
V njihovih komadih je čutiti bolečino, nemoč in prvinsko pristnost, predvsem pa značilni bluesovski zadržani korak, distorziranost in elementarno vsakodnevno blue liriko. Vsi njihovi komadi bi prav dobro legli tudi če bi bili odigrani samo z akustično ali pedal steel kitaro. Pa pravzaprav se je tako nekako z Grafton tudi začelo. In začelo se je leta 1996 v Columbusu, Ohio. Najprej sta bila Grafton samo kitarist in pevec Lou Poster ter bobnar Jason McKiernan, ki sta se sicer udinjala še vsak pri svojem bendu, oba benda sta bila bolj indie orientacije, muzika, ki sta jo igrala skupaj Poster in McKiernan pa je bila hudo drugačna in bolj za dušo - kot pravita ju je vleklo bolj v smer, ki so si jo izbrali Bassholes (odlična zasedba, duet, ki smo ga imeli Slovenci priložnost spoznati pred dobrim mesecem in ki izdaja za isto založbo kot Grafton - Dead Canary Records) in Harry Patt Band. Igrala sta kjerkoli in kadarkoli sta le mogla in kljub temu, da je bil njun pristop do teh prvih nastopov več kot neresen - napili smo se in odigrali tistih nekaj hudih komadov, glavno je bilo pivo in dobra zabava - pa sta na enem svojih nastopov leta 1999 vzbudila zanimanje Donovana Rotha, ki se jima je pridružil na basu. Z novim članom so se spremenili tudi Grafton - to ni bil več polomljeni folk punk, kot sta ga očeta benda gojila na začetku, Grafton so se razvili v drugačno, hrupnejšo glasbeno zver in takšni ostali do danes. Začeli so pripravljat svoj prvi album, ga najprej posneli kot duo, saj je Donovan dva dni pred snemanjem odpovedal, prav hitro pa se je premislil, tako da so se vrnili v studio in dodali še bas. Plošča je bendu prinesla dobre ocene (grob in surov zvok, v katerem je čutiti dovolj klasičnega rocka in punka) in laskave primerjave z Mule. Leta 2003 je izšel njihov drugi album Blind Horse Campaign, s katerim Grafton pokažejo, da igrajo pošten in trd rock, udaren in poln kitarskih rifov, in da jih kaj drugega ne zanima kaj dosti. Komadi na plošči so res ostri in hrupni, vendar pa nikoli ne degenerirajo v brezoblični hrup. Glasna in ekstremno - preko roba našponana kitara, grob, zelo moški, malo prekurjeni vokal, jasen, klen bas in popolnoma nor človek za bobni - bobnar je car, pravijo
Omeniti je potrebno tudi, da bend preživi velik del svojega časa na turnejah - ob neki priložnosti, je pevec in kitarist Lou Poster izjavil, da je na turnejah njihovo delo, da se vozijo osem do deset ur v kombiju, plačilo pa, da lahko zvečer igrajo! Povsem razumljivo, da se Grafton lahko pohvalijo, da so si delili odre s številnimi imeni, ki kraljujejo na prostranem rock obrobju glasbene industrije: PW Long, Cheater Slicks, Demoliton Doll Rods, The Nerves, Dirtbombs, New Bomb Turks, Lost Sounds, Bassholes, Jeff Evans, Shesus, Country Teasers, Sheiks, Immortal Lee County Killers....
Relevantne informacije namigujejo, da so Grafton absolutno primerni in priporočljivi za ljubitelje: Laughing Hyenas, Mule, Mudhoney, White Stripes, St. Vitus, Monomen.
