Danes se v Ljubljani začenja že 41. mednarodni Jazz festival. Kdo vse in kdaj bo nastopil na dogodku, ki se bo po večini dogajal v Križankah, pa v tejle napovedi. Nas na žalost v vlogi novinarjev ne bo, zato se sočnih reportaž ne veselite (drama z akreditacijami, ...).
ANTHONY BRAXTON
Anthony Braxton je priznan in med kritiki zelo cenjen glasbenik poznega dvajsetega stoletja. Kot saksofonist in skladatelj je posegel na novo vsebinsko in tehnično raven v afriški in evropski glasbeni tradiciji Severne Amerike, kot so jo zapisali mojstri improvizacije, med njimi Warne Marsh, John Coltrane, Paul Desmond, Ornette Coleman, Albert Tyler ter Braxton in njegovi vrstniki, v zgodovinski Zvezi za podporo kreativnih glasbenikov (AACM, ustanovljeni v Chicagu v poznih šestdesetih) ter skladatelji, kot so Charles Ives, Harry Partch in John Cage.
Braxton je svojo inštrumentalno tehniko, barvo tona, takt in ritem, zven ter harmonijo in melodijo, improvizacijo in notacijo izboljševal in nadgrajeval v osebno sintezo teh tradicij z glasbo dvajsetega stoletja, kot so jo opredelili Schoenberg, Stockhausen, Xenakis, Varese in drugi.
Svoj raznovrstni in plodni opus, ki še vedno dobiva prestižne nagrade in žanje hvalo, je Braxton ustvarjal tri desetletja.
Je redni profesor na Univerzi Wesleyan, enem od središč svetovne glasbe.
Nastopil bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sredo, 28. junija, ob 20.30.
DEWEY REDMAN
Na pot slave, priznanosti in odličnosti je stopil s prvim nastopom v baptistični cerkvi, nadaljeval v srednji šoli in univerzi Prairie View A&M z igranjem koračnic, koncertne glasbe in swinga ter sodelovanjem s številnimi ritem in blues ter jazz skupinami. Odločil se je pustiti mesto učitelja in nastope ob koncu tedna ter to zamenjati za polno zaposlitev kot glasbenik. Pot ga je vodila v San Francisco in to z močno jazz zasedbo; tam se je ustalil ob študiju, igranju in pridobivanju izkušenj za dokončen odhod v New York. Tam je Dewey ponovno srečal Ornette Coleman, sošolko iz srednje šole. Prepoznala je njegov dar in ga povabila k sodelovanju, ki je trajalo štiri leta. Nato je sodeloval s skupino Keitha Jarretta. Dewey je lahko dokazal svojo vsestranskost, se prilagodil popolnoma novemu konceptu in skupaj so postali ena najboljših tedanjih skupin. Gostovanja in snemanja s Keithom so mu prinesla še več slave in priznanj.
Dewey je igral in snemal tudi z Jazz Composers Orchestra, pri albumih s Carlo Bley, Leroyem Jenkinsom, Donom Cherryjem, Roswellom Ruddom, Charliejem Hadenom in drugimi. Konec sedemdesetih in pozneje je posnel veliko samostojnih albumov, zadnji je In London.
Dewey Redman sodi med najbolj vznemirljive umetnike; vodi eno najbolj dinamičnih jazz skupin, priznano in cenjeno po ZDA, Kanadi in Evropi.
Morda je ključ do uganke Deweyeve umetnosti v njegovi vsestranskosti. Zaradi svojih sposobnosti prilagajanja, izvajanja in podajanja različnih slogov, razpoloženja in tempov je priznan kot izreden talent.
Nastopil bo v Križankah v petek, 30. junija
VINICIUS CANTUARIA
V svoji domovini velja za glasbenika vseh glasbenikov - ta naziv si je prislužil kot pevec, kitarist in tolkalec ter pisec za glasbenike, kot so Caetano Veloso, Gal Costa in Gilvberto Gil. Cantuaria je napisal prvo milijonsko uspešnico za Veloso, Luna e Estrela, ki se je zasidrala v srca ljubiteljev brazilske glasbe po svetu. Njegov prvenec Tucum? za založbo Verve vsebuje novo postbossa glasbo, ki sledi starodavni brazilski tradiciji melodije in ritma, obenem pa vpelje vrhunske elemente samplinga, minimalizem ambienta, jazz trobila ter godala. Cantuaria kot ljubitelj raznolikosti svojemu inštrumentalnemu arzenalu v Tucum? doda tudi tolkala, klavir, klaviature in indijansko leseno flavto. Prebiva v New Yorku, kjer pri njegovih revolucionarnih posnetkih sodeluje zvezdniška zasedba raznolikih umetnikov, katerim je skupen občutek za glasbene domislice; med drugimi so to Bill Frisell, Sean Lennon, Laurie Anderson, Arto Lindsay, Joey Baron in Nana Vasconcelos.
Posnel je solistična albuma Sol Na Cara (prvi v ZDA, soproducent je bil newyorški veteran avantgarde Arto Lindsay) in Tucum?, sodeloval pri dveh skladbah na uspešnem dobrodelnem albumu založb Verve-Antilles, Red Hot +Rio, in na filmskem albumu Next Stop Wonderland. V New Yorku je sodeloval z Artom Lindsayem, DJ Spookyjem, Ryuichijem Sakamoto in Seanom Lennonom. Tucum? je globoko zakoreninjen v tradiciji bossa nove, njegov najbolj ambiciozen in najgloblji glasbeni izraz do danes. Cantuaria je napisal devet od enajstih skladb na albumu Tucum? (soavtor dveh je bil Arto Lindsay in ene Caetano Veloso).
Nastopil bo v Križankah v soboto, 1. junlija
HENRY THREADGILL
Že od zgodnjih sedemdesetih sodi med vrhunske glasbenike avantgarde sodobne inštrumentalne glasbe; skladatelj, igralec več inštrumentov in vodja skupin. Posnel je več kot sto petdeset del, trdno zasidranih v tradiciji velike ameriške črnske glasbe, pogosto s formami in inštrumenti, ki izhajajo iz komorne in orkestrske glasbe. Zato ne preseneča, da je dobitnik nagrade za najboljšega skladatelja v anketi, ki jo je Down Beat naredil med mednarodnimi jazz kritiki v letih 1988, 1989 in 1990, ko je bil nominiran v 11 kategorijah, njegova albuma pa za album leta. V letih 1988 in 1989 so ga tudi bralci Down Beata izbrali za najboljšega skladatelja, kar je morda še večje priznanje tako njegovi nadarjenosti kot tudi umetnosti.
Threadgillovo glasbo igrajo najbolj priznani in smeli inštrumentalni ansambli zadnjih dveh desetletij: trio Air, ki je izšel iz čikaške vizionarne Zveze za podporo kreativnim glasbenikom (A.A.C.M.) ter postal ena najbolj vplivnih skupin sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih; spretni Sextett, sestavljen iz sedmih inštrumentov, ki ga je ustanovil v zgodnjih osemdesetih; izzivalen, temno zveneč Very Very Circus, katerega je vodil v prvi polovici devetdesetih; posebneži, kot so X-75, Society Situation Dance Band, sestavljen iz dvajsetih inštrumentov, in Marching Band ter njegova zadnja skupina Make a Move. Prejema tudi naročila: od glasbe za male skupine, kot sta kvarteta Roscoe Mitchell in Rova Saxophone, do večjih del za ameriški jazz orkester Salute to Harold Arlen, Next Wave Festival Brooklynske glasbene akademije in Brooklynske filharmonike.
Nastopil bo v Križankah v petek, 30. junija
JAMES CARTER
Sredi devetdesetih je pritegnil pozornost s posnetki, ki jih je izdal pri DIW in Atlantic. Podobno kot Rahsaan Roland Kirk (čeprav ne igra več kot na en inštrument naenkrat) ima Carter sposobnost igrati v katerem koli jazz slogu, od staccata tenorjev zgodnjih dvajsetih in dixielanda do swinga, bopa, ritma in bluesa iz petdesetih, svobodno formo in funk ter ob vsem tem še vedno ohranja svoj stil.
Izjemno sposoben glasbenik, vešč večine piskal (tenor je njegovo glavno glasbilo), Carter pogosto hitro in nepričakovano zamenja stil, kar lahko učinkuje poživljajoče. Saksofon je začel igrati pri enajstih, igral je v skupini Blue Lake Monster z Marcusom Belgravom, in še preden je leta 1986 končal srednjo šolo, je nastopal z Wyntonom Marsalisom. Pozornost trobentača Wyntona Marsalisa je pritegnil leta 1985. Opazil ga je tudi trobentač Lester Bowie, ki ga je leta 1988 prvič pripeljal v New York. V tem času je Carter ugotovil, da Detroit ni tako primeren za glasbeno izražanje. Zato se je odpravil v New York, kjer se je leta 1990 ustalil ter si hitro začel ustvarjati ime, ko je igral v saksofonskem sekstetu Juliusa Hemphilla, skupini orglavcev Lesterja Bowieja, in sodeloval pri posnetkih Tough Young Tenors, zasutih s pohvalnimi kritikami. Carter danes vodi izjemno vsestransko nadarjene skupine. Poln neizčrpnega daru obeta, da bo postal eden od velikanov jazza.
Nastopil bo v Križankah v četrtek, 29. junija
MUHAL RICHARD ABRAMS
V petdesetih je bil v Chicagu priljubljen spremljevalni glasbenik pri velikanih, kot so Miles Davis, Sonny Rollins, Max Roach in Johnny Griffin. Leta 1961 se je odločil za samostojno glasbeno pot v skupini Experimental Band. 1965. je ustanovil eno najpomembnejših institucij jazz zgodovine, Društvo za podporo kreativnim glasbenikom, ki je postalo gonilna sila razvoja jazzovske avantgarde. Abrams je v Društvu nastopal sam in s svojimi sodelavci ter med drugim ustvaril veliko posnetkov, ki jih danes ne tiskajo več, ali pa snemal za tuje založbe. Levels and Degress of Light (1967) je posnetek z Anthonyjem Braxtonom in Mauriceom McIntyrejem. Na Young at Heart/Wise in Time (1969) ga lahko slišimo kot solista in s kvintetom društva: Abrams, Leo Smith, Henry Threadgill, Lester Lashley in Thurman Barker. Sightsong (1975) je še en posnetek društva, kjer nastopa Malachi Favors, basist pri Art Ensemble of Chicago. Pri albumu iz leta 1978, I-OQ+19, le enem od Abramsovih izjemnih albumov za Soul Note, je sodeloval s saksofonistoma iz društva, Braxtonom in Threadgillom, ter bobnarjem Stevom McCallom. Na posnetkih Mama and Daddy iz leta 1980, Blues Forever iz 1982 in Rejoicing with the Light iz 1983 dokazuje svojo sposobnost skladanja in prirejanja glasbe za večjo skupino in širšo tonaliteto. Z odlično pianistko Amino Claudine Myers sta se leta 1981 sijajno ujela pri Duetu. Zelo uspešno je bilo tudi sodelovanje z izredno ritmično sekcijo sijajnega basista Freda Hopkinsa in bobnarja Andrewoa Cyrilla, ki sta ga spodbudila do nove ravni v Colors in Thirty-Third (1987). The Hearing Suite (1990) je plod sodelovanja z večjo skupino glasbenikov in po Blu Blu Blu (1991) se Abrams vrne k manjšim skupinam. Na One Line, Two Views, s čustveno Tribute to Julius Hemphill and Don Pullen Abrams izrazi svojo vizijo, ki zajema vse umetniške ambicije društva, od folk tradicije afriške do sodobne glasbe.
WOLFGANG MUTHSPIEL
Eden najbolj vznemirljivih mladih umetnikov jazza in klasike danes, mednarodno priznan kitarist in skladatelj Wolfgang Muthspiel, pritegne pozornost s svojo popolnostjo, inteligenco in drzno muzikaličnostjo. Avstrijec, ki živi v New Yorku, je znan v Evropi in se kot sijajen solist in spremljevalec uveljavlja tudi na posnetkih in gostovanjih v ZDA. Njegov visok osebni glasbeni izraz izraža odprtost s kompozicijsko strukturo onkraj izpeljank; kaže različne vplive - Messiaena, Glenna Goulda, Bachovih del za lutnjo, renesančnih koralov in avstrijske ljudske glasbe, Milesa Davisa, Princea in Billa Evansa. Z več kot dvanajstimi albumi, ki jih je posnel samostojno ali kot spremljevalni glasbenik, je nastopal na najprestižnejših jazzovskih festivalih sveta. Med posnetke zadnjih nekaj let sodijo Perspective, trio s Paulom Motianom in Marcom Johnsonom ter In the Same Breath, trio z Davidom Liebmanom in Mickom Goodrickom. Leta 1995 je ustanovil trio z mladima newyorškima glasbenikoma, Kennyjem Wollesenom in Tonyjem Scherom, nastal je posnetek Loaded, Like New. Leta 1994 je v Evropi, Japonski in ZDA izšel njegov album In and Out, ki ga je posnel v živo v Sweet Basilu. Leta 1993 je izšel Black and Blue, katerega je posnel s sekstetom, kjer so sodelovali tudi Don Alias, Tom Harrell in basist Larry Grenadier. Pri The Promise, drugem albumu za Polygram, sodeluje zvezdniška zasedba: Peter Erskine, John Patucci, Richie Berach in Bob Berg. Poleg jazzovskih projektov tudi sklada za sodobne klasične ansamble. The Gold Standard je skupni projekt Wolfganga Muthspiela in Steva Arguellesa, slavnega angleško-katalonskega bobnarja, ki živi v Franciji. Jazzovski standardi so tu porušeni, zmanipulirani in ponovno utelešeni z bobni, kitarami in živo elektroniko, kot so zanke, filtri itn.
Nastopil bo v Križankah v četrtek, 29. junija
MEDESKI MARTIN & WOOD
Po začetkih v zgodnjih devetdesetih kot ansambel na newyorški glasbeni sceni so Medeski Martin & Wood (z drugim imenom MMW) postali trio, v katerem so osrednjo vlogo klavirja zavzele orgle. Navdihovali so se pri jazzistih, kot so Duke Ellington, Albert Ayler in Sun Ra, ter svetovnih glasbenikih iz Brazilije in Kube, ter ustvarili prepoznaven stil, v katerem se mešajo funk, hip hop, blues, rok in avantgarda. Kot trio so prvič nastopili poleti 1991 v klubu Village Gate v New Yorku. Kmalu zatem so pri založbi Accurate posneli prvi album Notes From the Underground. Postajali so vedno bolj priljubljeni. Sledile so tri sijajne zgoščenke pri založbi Grammavision: It's a Jungle in There (1993), Friday Afternoon in the Universe (1994) in Shack-man (1996). Leta 1997 je prav tam izšla tudi Bubblehouse, plošča plesnih remiksov. Sodelovali so tudi s kitaristom Johnom Scofieldom pri njegovem albumu A Go Go pri založbi Verve. MMW so leta 1997 prešli na založbo Blue Note in posneli Combustication, katerega zaznamujejo skladbe v ritmu groova, nove mešanice, ustvarjene kot studijske improvizacije, in skladbe, ki so nastale na gostovanjih, nato pa so jih v studiju izpopolnili. Kritiki so jih označili kot vrhunsko groove skupino, prav tako pa so tudi njihove vrhunske zgoščenke ter slavni nastopi, ko pleše vsa dvorana, pridobili množice oboževalcev.
Nastopil bo v Križankah v soboto, 1. julija
VLATKO STEFANOVSKI-MIROSLAV TADIČ
Krushevo je plod sodelovanja med ameriškim kitaristom Miroslavom Tadićem in Makedoncem Vlatkom Stefanovskim. Tradicionalne makedonske pesmi improvizirata na dveh akustičnih kitarah. Zgoščenka Krushevo (producent Todd Garfinkle) je izšla 1988 pri japonski založbi MA Recordings.
Miroslav Tadić je po študiju v Italiji in rojstni Jugoslaviji šolanje končal v ZDA. Izvaja in snema pester razpon slogov od klasične glasbe in baroka do bluesa in jazza. Med drugim je sodeloval tudi z umetniki, kot so Terry Riley, Los Angeles Opera, Howard Levy, Joachim Kuhn, L. Shankar, Markus Stockhausen, Maria Joao, David Torn, Jack Bruce in Mark Nauseef. Številne Tadićeve posnetke pri založbah Enja, CMP, Omagatoki in MA Recordings je pohvalila mednarodna javnost.
Pisal je glasbo za številne večkrat nagrajene eksperimentalne filme, gledališča in plesne predstave. Od 1985 poučuje na Kalifornijskem inštitutu za umetnost v Los Angelesu.
Vlatko Stefanovski je slaven makedonski rok kitarist. Po dolgoletnem sodelovanju s skupino Leb i sol se je podal na uspešno samostojno pot. Poleg albumov z omenjeno skupino je napisal in posnel veliko glasbe za gledališče in film. Stefanovski se je približal jazzu tudi z drugimi projekti. Pred kratkim je igral in snemal v Franciji s skupino Koreni, ki jo je ustanovil pianist Bojan Z.
Nastopil bo v Križankah v soboto, 1. julija
ZLATKO KAUČIČ
Eden najboljših slovenskih tolkalcev. Rodil se je v Postojni in začel profesionalno kariero v sedemdesetih s skupino Hero iz Italije. Leta 1975 se je pridružil Swiss Music Cooperative in med drugim sodeloval z umetniki, kot so Irene Schweitzer, Rudu Malfatti, Dusko Goykovic in Allen Blairman. Leta 1977 se je preselil v Barcelono in igral z glasbeniki, kot so Tete Montoliu, John Lewis, Mike Osborne, Burton Greene, Steve Lacy ... Leta 1979 je s Paulom Stockerjem gostoval po Portugalski in se nato pridružil Triu z basistom Zejem Eduardom in pianistom Antoniem Pinhom. Sodeloval je tudi z naslednjimi glasbeniki: Raom Kyaom, Donom Rendallom in Michaelom Garrickom. Večji del osemdesetih je preživel na Nizozemskem, kjer je sodeloval z Misho Mandelbergom, Paulom Stockerjem, Michaelom Moorom, Petrom Guidijem in drugimi. V devetdesetih je sodeloval pri velikem številu projektov od modernega plesa, poezije in solističnih projektov do glasbe za neme filme. Igral je tudi z Bennyjem Golsonom, Chicom Freemanom in Georgeom Cablesom. Njegov zadnji projekt je zgoščenka z naslovom Emotional Playgrounds s Kennyjem Wheelerjem, Gianluigijem Trovesijem, Paolinom Della Porto in komornim zborom.
Tribute to Bill Evans je plod sodelovanja med Kaučičem in znanima italijanskima glasbenikoma, pianistom Brunom Cessellijem in basistom Aresom Tavolazzijem.
Nastopil bo v Križankah v petek, 30. junija
JERRY BERGONZI-RENATO CHICCO
Jerry Bergonzi, rojen v Bostonu, je na mednarodnem jazz prizorišču zaslovel s svojim poučevanjem in kot član skupine Dave Brubeck Group. Trenutno poučuje na New England Conservatory, v preteklosti pa na Glasbenem kolidžu Berklee. Njegove knjige o improvizaciji v jazzu so obvezno čtivo za mlade jazz glasbenike po svetu.
Od osemdesetih je Jerry Bergonzi znan kot eden vodilnih saksofonistov in improvizatorjev svoje generacije (ob Bobu Bergu, Stevu Grossmanu, Michaelu Breckerju, Joeju Lovanu). Njegove plošče (Lineage in Standard Gonz, če omenimo le dve) so resnične stilne mojstrovine in jih zaznamuje inovativen pristop k tradicionalnemu gradivu. Zadnja plošča vsebuje dva posnetka z orglarskim triom, Just within in Lost in the Shuffle za založbo Double-Time. Posnel je več kot osemdeset albumov, samostojnih ali v sodelovanju z Gilom Evansom, Mickom Goodrickom, Mikeom Sternom, Billyjem Hartom, Georgeom Mrazom, Brandfordom Marsalisom, Daveom Hollandom, Joeyem Calderazzom, Michaelom Breckerjem, Joachimom Kuhnom, Jackom DeJohnetteom, Daveom Brubeckom, če omenimo le nekatere.
Jerry Bergonzi in Renato Chicco sta začela sodelovati v Bostonu leta 1990. Od tedaj igrata na različnih glasbenih prireditvah, posnela pa sta naslednji plošši: Conjunction (s pozavnistom Halom Crookom), Standards band-Volume 2 (z basistom Daveom Santoro) in zgoščenke za serijo Jerryja Bergonzija Inside Improvisation.
Nastopil bo v klubu Cankarjevega doma v soboto, 29. junija ob 1 uri
LOLITA
Glasba skupine Lolita temelji na značilnem pristopu k različnim glasbenim trendom; raziskovanje se konča v sintezi, kjer ima vsak član točno določeno vlogo. Bobni skupaj z basom pomenijo trdno in tekoče ozadje melodičnim tokovom saksofona. Bas v določenih prehodih spretno zamenja električno kitaro in se sočasno zlije z improvizirajočimi ekskurzi saksofona. Lolito odlikujejo tudi izjemno dobri koncerti, s čimer so vsaj do neke mere zapolnili vrzel v slovenski jazz sceni. Lolita zlije tradicionalni jazz "jive" in izreden rokovski ritem ter s tem navdušuje tako privržence jazza kot tudi rocka.
V Lolitini elektronski izkaznici piše, da so "visoko energetska turbo porno jazz overdrive crossover" skupina. Ustanovljena je bila leta 1987, izdali so že več zgoščenk (zadnja, Lulu, je izšla februarja 2000), priredili številne koncerte in sodelovali pri različnih pomembnih projektih.
Nastopil bo v klubu Cankarjevega doma v soboto, 1. julija ob 1 uri
Za Jazz festival
