V petek, 21.1, bo ob 20. uri v PTL-ju premiera solo predstave Irene Tomažin z naslovom "Kaprica". Plesalka in koreografinja v svojem plesnem solu za medij uporablja glas, ki nevede razkriva zgodovino telesa. Pripoveduje nam zgodbe, ki so vanj zapisane, ki se jih ne more znebiti ali jih spremeniti, zgodbe, ki jih mora in hoče vedno znova pripovedovati, podoživljati. Obsesivno vztrajanje na vprašanju, kateri od glasov je pravi, lahko najde začasen odgovor v nekakšnem krhkem suspenzu, hipnem izdihu. Sledi ponoven zdrs v igro preizpraševanja identitet. Konstantno kroženje avtorefleksije. Začaran krog, ki ponuja samo eno alternativo, tišino...
Predstava se ukvarja z vprašanjem kapricioznosti človeške narave. Sprašuje se o različnih obrazih, ki jih nosimo - od najbolj intimnih in skritih, pa do mask, ki si jih nadenemo, ko izstopimo iz hiše. Iskanje odgovora na vprašanje, kateri obraz je pravi, je mogoče samo past, v katero se ujamemo zaradi strahu, zaradi želje po varnosti... tudi po varnosti pred samim sabo.
Da bi našli kakršenkoli odgovor, se moramo mogoče samo prepustiti svoji kaprici in ji slediti?
Kaprica je za nenaden vznik nekontrolirane in nestanovitne volje, ki ni razumljiva iz okoliščin in situacij, v katerih se je pojavila. Njen pomen in resnica se izmuzneta utečenim razlagam in se izrišeta izven polja posameznikovega karakterja. Ali vznik kaprice lahko razkriva neko osebno izpoved, medtem ko karakter zakriva najintimnejšo stalnico človeške narave - samoto?
Po drugi strani pa bi lahko karakter človeka razumeli tudi kot obsedenost neke določene in kontinuirane kaprice.
Kaj danes pomeni neka osebna izpoved v morju partikularnosti; katero resnico izpove? Ali lahko kaj pove, naredi, spremeni? Oglušeli in oslepeli smo že od vsega povedanega, narejenega, od toka nenehnih sprememb - ob tem, ko je toliko sprememb, pa nobene razlike.
In če se človek utaplja v možnostih različnih fiktivnih in virtualnih karakterjev ter se lahko naredi za kogarkoli, je resnica teh možnosti ta, da ostaja nihče? Pa vendar je treba biti "nekdo". Ta "nekdo" je morda samo bojišče med različnimi zgodbami, glasovi, obrazi, interpretacijami? Da bi se slišal, mora človek najprej utihniti.
Tišina naj bi bila neka odsotnost. Odsotnost glasu, besede, giba. Kako se dotakniti te odsotnosti in jo pognati v gibanje, v besedovanje, v bivanje?? Ali ima lahko tišina svoj glas in prostor? Sta to glas in prostor drugega, za drugega? Ali pa spet zdrs v igro lastnih kapric?
Samota je čas, ko se vprašanje lahko odpre. Tišina je prostor, kjer se odgovor lahko sliši.
Irena Tomažin je plesalka in koreografinja mlajše generacije. S plesom se je pričela ukvarjati ob zaključku gimnazije, pred tem pa je odrske deske spoznavala z gledališko skupino IHT. Plesno izobrazbo si je pridobivala v plesnem studiu Intakt, v Plesnem teatru Ljubljana, v izobraževalnih programih Laboratorij in Agon, ter preko številnih delavnic doma in v tujini. Doslej je sodelovala v plesnih in gledaliških predstavah in produkcijah, naredila je svoj solo Hitchockove metamorfoze.
Avtorica ideje in izvajalka: Irena Tomažin
Dramaturgija: Vida Cerkvenik Bren
Glasba: Mitja Reichenberg
Scena: Marko Brdar
Luč: Tomaž Štrucl
Kostum: Davorka Požgan
Produkcija: MASKA Ljubljana
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana in EN-KNAP
Program Maske sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana
Maska Ljubljana je članica ASOCIACIJE nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture.
Premiera: 21. 1. 2005 ob 20.uri
Ponovitvi: 22. in 23. 1. 2005 ob 20. uri
Prizorišče: Plesni Teater Ljubljana, Prijateljeva 2 (Prule)
Rez.: 041 365 184 ali ptl@mail.ljudmila.org
Priredil
