V petek 18. januarja se bo na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru zgodila krstna uprizoritev gledališke predstave Drakula. Pred več kot sto leti je Bram Stoker napisal roman o Drakuli, ki je zaslovel po vsem svetu. V njem je združil zgodovinsko osebnost Vlada Cepeša Drakule, romunskega vladarja iz 15. stoletja, in legende o vampirjih.
Vlad Cepeš je bil po podatkih, ki so se ohranili v starih nemških, ruskih in romunskih spisih, izjemno krut vladar, ki je mučil in ubijal vojake in civiliste, medtem ko ga nekateri v Romuniji častijo kot Robina Hooda. V petnajstem stoletju so se dogajale korenite spremembe: odkritje tiska, potovanja po neznanih morjih, dvig kulture in dvig nivoja intelektualnega življenja.
Padec Carigrada leta 1453 je pomenil konec vzhodnega krščanskega imperija. Z napredovanjem Turkov v Evropo je grožnja, da bo kontinent padel pod kontrolo islama, postajala vedno močnejša. Vlad Cepeš Drakula je ozemlje branil pred Turki in pri tem nabil na kole tisoče ljudi. Stoker je krvoločnost romunskega vladarja povezal z vampirji in njihovo željo po krvi. Verovanje v vampirje traja stoletja in predstavlja domišljijski in hkrati zastrašujoč pogled na življenje po smrti in na nebesa, ki jih človek, spremenjen v vampirja, ne bo nikoli mogel doseči. Če človek postane vampir, so mu vrata raja za večno zaprta; razen če ima srečo, da njegovo truplo odkrijejo in ga še enkrat ubijejo, kot se ubije vampirja: s kolom mu prebodejo srce, mu odsekajo glavo in ga pokopljejo na razpotju.
Na podlagi Stokerjevega romana in legend o vampirjih so nastali številni filmi in gledališke predstave. Dramatizacija Dejana Dukovskega in naša uprizoritev prav tako izhajata iz omenjenega romana, vendar je vsako postavljanje znanih zgodb in mitov na oder zmeraj past, ki se ji je potrebno izogniti, da ne bi govorili o tem, kar je bilo že stokrat povedano. Tako smo se odločili, da bomo predstavo žanrsko definirali kot filozofski porno in vanjo vnesli danes tako aktualno delitev sveta na divji, nerazumski, strasten vzhod in na urejen, sistematični zahodni svet, kjer navidezno vladajo stroga pravila.
Drakula prihaja iz Transilvanije v Evropo. Transilvanija je za zahodno Evropo predstavljala oddaljeno deželo, v kateri se lahko zgodi vse. V naši igri je Transilvanija dežela, v kateri ni ničesar več. Vse je opustošeno, ni več mladih, Drakuli je dolgčas. Želi si bližine ljudi, vrvenja množic, predvsem pa si želi ljubezni. Izkušnja zahodne Evrope je zanj nekaj povsem novega in zanimivega. Hkrati pa je Evropa prostor, kjer vladajo predpisi, norme in navidezna morala. Tudi za lažno moralo se je potrebno boriti. Ne gre dopustiti, da bi prevladal nagon nad razumom, strast nad zadržanostjo, prvobitnost nad bontonom.
Drakula sproži s svojim prihodom v ljudeh, ki pridejo z njim v stik, nekaj novega, nekaj, česar se ne da racionalno razložiti nekaj, čemur se ne da upreti, kar pa je v svojem bistvu prijetno. Želja po Drakuli je vse močnejša. Njegova prva žrtev je Lucy, odprto dekle, ki je najbolj dojemljiva za čutne užitke. Krščanska etika je najbolj zapostavljala prav erotiko in spolnost. S prihodom Drakule se v ljudeh začne prebujati sla; ni več pomembno, kdo je ta, s katerim se ljubiš: moški, ženska, vampir... V ospredju ni zgolj poželenje, temveč tudi spoznanje novega, videnje novega, zgubljanje predsodkov.
Tako uprizoritev govori o nas samih, o naših najbolj intimnih kotičkih srca, o naših željah in bojaznih in o mejnih stvareh. Drakula lahko s svojim početjem vnese kaos v ustaljeni sistem Evrope in njenih pravil, zato ga je treba ustaviti. Strah pred nepoznanim, pred iracionalnim, postaja vse močnejši.
Navadni ljudje si želijo nesmrtnosti. Ta želja obstaja v vseh! Naj bo to Renfieldova obsedenost in njegova želja po tujih življenjih in krvi, ki zanj pomeni življenje, izvor vitalnosti. Ali zgolj želja po večnosti in ljubezni, ki obseda druge. Vsi pa se v stiku z Drakulo spremenijo, prikrite stvari v njih postanejo močnejše, prebujajo se nagoni, poželenja?
Drakula je igra o želji po nesmrtnosti, še bolj pa igra o ljubezni. Vsi, ki pridejo v stik z Drakulo, se vanj zaljubijo: Jonathan, Lucy, Mina; še doktor Van Helsing ni popolnoma neobčutljiv, vendar se zaveda, da se mora temu upreti, če želi ohraniti sistem, Evropo, moralo, tradicijo, vero v posmrtno življenje. Njegovi cilji so edini plemeniti in njegov prav je edini prav, njegova dobrota je tista, ki mora zmagati. Čudno podobno dejanski politični situaciji v svetu. Bombardiranje, ubijanje je plemenita akcija - glede na to, katera stran jo izvaja; če jo napačna, se plemenita akcija sprevrže v terorizem.
Drakula je projekcija strahu, ki ga nosimo v sebi, je bojazen pred neznanim, pred čutnim. Kaže nam našo seksualno frustracijo. Ljudje se zmedejo, ko pridejo v stik z neposrednim čutnim užitkom, a Drakula jim pravi: "Ni zločin, če se razdaš za absolutno zadovoljstvo."
Igra o Drakuli je igra o zaupanju, ki je zlorabljeno; igra o željah, ki jih nezavedno nosimo vsi v sebi in ki nezadržno planejo na dan; igra o resnici, ki je v takratnem in našem svetu lahko le ena; igra o nemoči upora prvinskemu v nas.
Drakula - krstna uprizoritev
Drakula: Tadej Toš
Van Helsing: Radko Polič Rac, k. g.
Mina: Pia Zemljič
Lucy: Mojca Simonič
Renfield: Peter Ternovšek
Jonathan: Kristijan Ostanek
Arthur: Primož Ranik, k. g.
Morris: Iztok Bevk
John: Davor Herga
Vampirke: Pia Mlekuš, Klavdija Čerimagić, Cleopatra Purice
Prevajalka : Tina Kosi
Režiser: Aleksandar Popovski
Dramaturginja in asistentka režiserja: Tina Kosi
Scenografka in kostumografka: Angelina Atlagić
Skladatelj: Kiril Džajkovski
Koreografka: Valentina Turcu
Lektorica: Metka Damjan
Oblikovalec luči: : Franci Rampre
Asistentka scenografke in kostumografke: Maja Lešnik
Oblikovalec tona: Vlado Lipovec
Šepetalka: Polona Rajšp
Inspicient: Janez Masilo
Premiera: 18. januar ja 2002 ob 19.30 v Veliki dvorani SNG Maribor
Ponovitve v januarju: 19. januar ob 19.30, 20. januar ob 17.00.
Za SNG Maribor
