Marc Ribot, vrhunski avant strunar današnjih dni velikodušno spolnjuje svojo ljubezen do AKC Metelkova mesto in bo v nedeljo, 19.10., na ogled v Menzi pri koritu.
Po izjemnem ad hoc nastopu v klubu Gromka junija 2000, ko je sicer uradno nastopal na Jazz festivalu Ljubljana, se legendarni Marc brez omahovanja "vrača v skvot" in vsem srčnim tovarišem in tovarišicam podarja koncert, odigran za vstopnino! Edini pogoj: en niz odigran solistično, drug niz v družbi lokalnih muzičistov. Z veseljem, Marc! Defonija si želi, da bi izjemnega glasbenika videlo in slišalo čimveč zainteresiranega občinstva, zato vztraja pri zelo dostopni vstopnini, izjemoma zapušča svojo matično Gromko in se seli v večji prostor, v sestrsko Menzo pri koritu.
Marc Ribot je po svojem bistvu pravzaprav soul glasbenik, po svoji široki vokaciji za številna ušesa kitarski eklektik, za mnoge nojzer, pogojno "avantgardist", vsekakor pa človek, ki zmerom sliši pank, Alberta Aylerja, latinske žure in še kaj obenem. V Newarku (New Jersey) rojeni Ribot (*1954) premore enormno kilometrino in velikansko uho. Kot najstnik je igral kitaro v raznih garažnih bendih, medtem pa tudi zavzeto študiral pri svojem mentorju, klasičnem haitskem kitaristu in skladatelju Frantzu Casseusu. Leta 1978 se je Ribot preselil čez reko v New York City, kjer si je sprva služil kruh kot "podpornik" pri glasbenikih kakor so bili jazzovski orglavec Jack McDuff ali legendarni "soul shouter" Wilson Pickett. Konec sedemdesetih se je pridružil zasedbi Realtones and the Uptown Horns Band, katere namen je bil, da je novačila glasbenike za Stax/Volt zvezde a la Carla Thomas, Rufus Thomas, Solomon Burke, itd. Marc Ribot je bil pet let (1984-9) član inovativne in vplivne "downtown" superskupine Lounge Lizards, ki jo je osnoval John Lurie. S svojimi šeststrunskimi stilemi, v katerih je klasičen blues združeval z godbami "no wave" in estetiko "Knitting Factory" je dal skupini neomajen pečat in za svoje drzne prehode, ki so amalgamirali in prevpraševali precej različnih zgodb iz glasbene tradicije, navdušil široko občinstvo. Ribot je istočasno in pozneje sodeloval s številnimi pomembnimi avtorji/glasbeniki/tekstopisci, med drugim so to Elvis Costello (albumi: Spike, Mighty Like a Rose, Kojak Variety), Marianne Faithfull (album Blazing Away) in, kar je verjetno njegov najpomembnejši "stranski" prispevek na posnetkih in turnejah, Tom Waits (albumi: Rain Dogs, Big Time, Frank's Wild Years, Mule Variations).
Marc Ribot je nadaljeval z raziskavami nenehno spreminjajočega se terena novih muzik v NYC in postal sčasoma nepogrešljiv sodelavec zelo različnega kroga ljudi: Arto Lindsay, Don Byron, Elliott Sharp, Anthony Coleman, T-Bone Burnett, Jazz Passengers, Evan Lurie, Sun Ra Arkestra, Chocolate Genius, Jamaaladeen Tacuma in John Zorn. Slednji ima Ribota za "svojega kitarista" v vseh možnih inkarnacijah. Ribot je komponiral in snemal tudi s svojima lastnima "Downtown soul music" zasedbama Rootless Cosmopolitans in Shrek, ves čas pa se je posvečal tudi intenzivni solistični karieri. Po izidu albuma Don't Blame Me (1996), na katerem Ribot po svoje obudi šopek ameriških standardov, se kritiku Garyju Giddinsu v The Village Voice zapiše: "A record filled with savory and unlikely amusements."
Nedavno je Marc Ribot svoje glasbene pretenzije razširil k Cibo Matto, pokojnemu Allenu Ginsbergu, projektu Trey Anastasio's Surrender To The Air, Madeleine Peyroux (slišimo ga na njenem albumu za Atlantic Dreamland, 1996) in Patty Scialfa. Ribot nadaljuje svoja neskončna sodelovanja z Zornom (igral je na njegovih kolekcijah Filmworks, je član ansambla Bar Kokhba in najnovejše zasedbe Electric Masada) ...
www.marcribot.com
