Marco Cappelli, ki bo v četrtek, 26. marca, nastopil v klubu Gromka na Metelkovi, se je rodil v Neaplju leta 1965. Po poklicu je klasični kitarist, ki igra novo muziko, se pravi tisto, kar v svetu umetne glasbe največkrat zaznamuje dvoumni izraz »sodobna glasba«.
Njegova glasbena pot je odklon – vsaj za naše prilike – od utečenih poti in nazoren zgled, kako na drugačen način z odpiranjem navzven postajaš poklicni »resni« glasbenik ob koncu 20. stoletja in na začetku tega stoletja. Je zgled oddaljevanja od akademske zaprtosti v krasni novi svet. Marcu je uživanje v senci finančno in institucionalno dobro podmazane samozadostnosti in gojenja varljivega samoljubja nekaj povsem tujega.
"Z igranjem klasične kitare sem začel precej pozno. Kitaro sem igral od desetega leta, ampak ne resno. Igral sem v rock bendih, poskusil blues, pisal komade, vse, kar počneš, ko si najstnik. Kitara je bila družabno glasbilo. Ni bilo žura brez kitarista, ki je zraven kaj zabrenkal in odpel. Ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih sem bil povsem predan folku. Folk scena na jugu Italije je bila levičarska. Bila je zveza med muziciranjem in politično držo. Igral sem z različnimi bendi, nastopal na festivalih. Sčasoma sem se odločil za študij klasične kitare, predvsem zato, ker je bilo to edino, kar sem lahko študiral na konservatoriju. Izhajam iz družine srednjega razreda. Nisem hotel na univerzo, pri tem so me starši podpirali, toda vseeno sem nekako moral na konservatorij v Rim, končati vsaj kak študij. Od začetkov študija klasične kitare me je bolj zanimala sodobna glasba, glasba 20. stoletja."
Študij kitare v Rimu je končal leta 1989, kar je po veljavnih standardih v "svetu klasične kitare" relativno pozno za glasbenika, ki goji upanje za koncertno kariero. Toda Cappelli si je o tem svetu ustvaril drugačno sliko.
"Klasična kitara je zelo mehansko glasbilo. Na voljo so tehnična orodja, ki jih lažje osvojiš in nadgrajuješ v mladih letih. Čeprav jih lahko v kateri koli starosti. Ko tehniko osvojiš, lahko greš naprej. Reciva, moja današnja tehnika je dovolj dobra za zmago na mednarodnih profesionalnih tekmovanjih. Ko sem bila star 25 let, nisem bil toliko tehnično dober. Priznam, da me je to takrat frustriralo, nisem mogel ravno oblikovati dobrega solističnega nastopa in repertoarja, zato sem raje več igral s komornimi ansambli. Bil sem osamljen. Še nekaj, svet klasične kitare – in mislim resno – zaudarja in je nemogoč. Gre za gručo fanatikov, ki jih zanima le hitrost dela rok. V njem je zelo malo občutka za glasbo, za razbiranje pravega pomena."
Intelektualno usmerjenega študenta so zanimali raziskujoči glasbeni izraz, nova muzika, zven kitare, ki ni podrejen funkcionalni tonalnosti. Zato se je na študijih srečeval in spopadal z okostenelimi konvencijami (...)
Ičo Vidmar, celotno besedilo objavljeno v: Muska, št. 3-4, marec-april 2009
Za Gromko
