Marco Eneidi (altsaksofon) / Donald Robinson (bobni) duo bo v sredo, 17. junija na ogled v klubu Gromka na Metelkovi.
Avstrija je čudna dežela, vsaj kar zadeva pretočnost v kreativnih godbah. Marco Eneidi in Donald Robinson sta se tako prvič srečala tam, čeprav sta v ZDA živela in delovala prav nedaleč vsaksebi, in to v istem fahu
. Julija leta 1992 sta namreč igrala vsak v svoji skupini na znamenitih Konfrontacijah v Nickelsdorfu na Gradiščanskem. Marco je tja prišel z Raphe Malik Quintetom, Donald pa je nastopil v Glenn Spearman Double Triu. Zatem sta leta 1994 oba postala člana slavnega benda Glenn Spearman's G-Force in redno vadila, nastopala in snemala po San Franciscu in širni zalivski okolici.
Oseba pokojnega mentorja in učitelja Glenna Spearmana je bila usodna za oba. V optimalnih, a zahtevnih delovnih pogojih, ki jih je terjal mojster, so nastajale nove in nove zasedbe, ki gre med njimi omeniti vsaj Donald Robinson Trio in Marco Eneidi/Glenn Spearman Creative Music Orchestra.
Z rednimi, celo vsakdanjimi vajami in snovanji je pričujoči duo začel nekje v koncertni sezoni 1997/8. Sčasoma so se sveže glasbene ideje o morebitnem avtorskem gradivu, teksturah, novih konceptih in svojevrstni konstrukciji melodično-harmonsko-ritmičnega korpusa razvile do stopnje, na kateri sta oba postala izjemno cenjena in iskana muzičista, zlasti zaradi "spiljenega razmerja med zelo dinamično igro in čarobnimi, celo eteričnimi momenti".
Marco Eneidi in Donald Robinson zmoreta podajati godbe s svetlobno hitrostjo (za ljubitelje, ljubiteljice rekordov dodajmo: Eneidi je verjetno najhitrejši med altisti ta hip!), a pri tem ostajata subtilnejša od vsake svetlobe. Spričo izjemnega poznavanja drug drugega se znata bliskovito predati tudi nenadnim momentom, v katerih plodno raziščeta razmerja čas/gibanje/balada, pa pri tem njuna energija še zmerom žari enako konsistentna kot poprej, med silovitimi freejazzovskimi eskapadami.
Duo, ki prihaja v Gromko, poslušalki, poslušalcu na široko razpre okno v zelo posebne spektre idej, lepote in muzične substance; performansa je na najvišji ravni muziciranja "z nenadnimi preskoki čez razne galaksije, kjer je zmerom prostor tudi za pretanjen blues". Vsekakor bosta med nami spet težkokategornika!
Marco Eneidi je pred leti v Gromki že igral v nepozabnem duu s pihalko Tanjo Feichtmair, obadva z Donaldom pa sta svoje mojstrstvo pri nas pokazala že v Cerknem, na prelestnem opoldanskem špilu v treh nizih Pr' Gabrijelu. Še droban prispevek k jazzovskemu zgodovinjenju: druga dva - in povsem drugačna! - Marcova učitelja (poleg očetovskega Spearmana) sta bila slavna Jimmy Lyons ("on mi je dal hitrost") in Sonny Simmons ("on mi je dal sound"). Poskrbela sta tudi, da se je Marco med bivanjem v NYC, kamor se je preselil precej "pravočasno", na začetku osemdesetih prejšnjega stoletja, zelo kmalu in še rosno mlad na odrih postavil ob bok vrhunskih muzičistov, kakor so Don Cherry, Jim Pepper, Bill Dixon, Dewey Redman, Wilbur Morris, Denis Charles, William Parker, Wadada Leo Smith, Karen Borca, Jackson Krall ... ("oni so mi dali tovariško ljubezen in podporo").
Marco Eneidi ima svojo lastno založbo z imenom Botticelli Records (ust. 1987), dodajmo pa še, da je zaradi svoje posebne kombinacije med peklensko hitrostjo in zgrajeno duhovnostjo, ki brez dvoma spominja na "velike črne muzičiste", eden izmed najljubših pihalcev Cecila Taylorja. Pa tudi opazka, da je bil med prvimi belci, ki so se lahko približali krogu, ki je danes znan po Vision Festivalu (NYC), pove precej.
Za Gromko
