Predstava Emila Hrvatina in Erne Ómarsdóttir z naslovom Mi vsi smo Marlene Dietrich FOR bo svojo slovensko premiero doživela 27.februarja v prostorih Stare Elektrarne na Slomškovi 18. Protislovna in ideološko nabita usoda ene najslavnejših zabavljačic vojakov v 20. stoletju Marlene Dietrich je izhodišče predstave, ki je po svoji žanrski zasnovi opredeljena kot "kulturno umetniški program za vojake na fronti". Zabavo vojakov je Marlene razumela kot moralno vprašanje umetnika in hkrati je bil zanjo to način boja. Ponovitvi 28.2. (v okviru 2. plesnega festivala Gibanica) in 1.3.
Medtem ko so nemški vojaki v Drugi svetovni vojni melanholično prepevali Lili Marleen v izvedbi Marlene Dietrich, se je Dietrich ultimativno zoperstavila nemškemu nacističnemu režimu in v letih 1944 in 45 zabavala ameriške vojake v bazah v Severni Afriki in Evropi. Leta 1947 jo je ameriška vlada odlikovala z Medaljo svobode. Dietrichova se nikoli več ni vrnila v Nemčijo, leta 2002, 10 let po njeni smrti jo je mesto Berlin, v katerem se je rodila, razglasilo za častno meščanko nemške prestolnice.
Predstava Vsi mi smo Marlene Dietrich je nastala iz ponovnega premisleka o odnosu med umetnostjo in vojno, oz. še bolj natančno, med umetnikom in vojakom. Umetniki so redni gostje vojaških trup. Ponavadi gre za estradne umetnike, glasbene skupine, komedijante itn., ki naj bi olajšali napeto, a obenem dolgočasno življenje vojakov, predvsem pa dvignili moralo in nacionalni naboj. Vsak obisk vojakov je razumljen kot prvovrstna skrb domovine za oddaljene vojake.
V zadnjih letih, zlasti po padcu Berlinskega zidu, se vedno več armad profesionalizira in ni daleč trenutek, ko biti vojak ne bo več neka heroična figura, temveč poklic, kot vsak drugi. Naslednji trend, ki mu bomo priča v bližnji prihodnosti, je globalizacija armad. Zaenkrat so vse enote, tudi v modrih čeladah, monoetnične sestave, čeprav poznamo tudi izjeme kot npr. Tujska legija. V prihodnosti lahko pričakujemo, da bo prišlo do ustroja globalnih vojaških enot, ali pa globalne policije, sestavljene iz poklicnih vojakov, ki se bodo bojevali proti gverilcem, teroristom in proti vsem oblikam paravojaških ustrojb. Že v iraški vojni je vsaki deseti vojak ameriške vojske bil posameznik brez ameriškega državljanstva (skupno jih je bilo 35.000).
Globalizacija vojska odpira celo vrsto vprašanj- od tega, za katero ideologijo se bodo borili, pod katero zastavo, kakšno politično izobraževanje bodo imeli in katere bodo posodobljene oblike pranja možganov. Ali bodo globalne armade osvajalci ali osvoboditelji? Ali bodo ščitili konkretne nacionalne interese, globalne kapitalske interese, ali globalne abstraktne interese?
Predstava situacijo, ki ji pravimo "kulturno-umetniški program za vojake na fronti", vzame zares in skuša prenoviti sam žanr, obenem pa vojakom in drugi potencialni publiki poizkuša premakniti pogled na vojno. Da bi to dosegli, je potrebna brez distančna identifikacija s situacijo in hkrati prekomerna identifikacija, ki lahko v umetniškem kontekstu proizvede distanco, v realnem kontekstu pa bodisi fanatizem, bodisi nelagodje. Predstava nase jemlje to etično tveganje, s katerim se bo moral gledalec spopasti.
V nobenem primeru se predstava ne loteva moraliziranja ali dopovedovanja. Ključni ekstistencialni momenti situacije, v kateri se vojaki nahajajo (oddaljenost, izolacija, življenje na kocki, tenka linija med življenjem in smrtjo ...) so abstrahirani v dramaturške postopke. Osnovna dramaturška in kompozicijska procedura je hazard, torej kockanje z elementi uprizoritve, njihovo naključno urejanje in komponiranje, znotraj mase vnaprej določenih materialov.
Emil Hrvatin je avtor več samostojnih gledaliških projektov (Kanon, Ženska, ki nenehno govori, Novi organon, Celica, Moške fantazije, Banket, Camillo, Q&A-Very Private, Very Public!, s katerimi je gostoval v vseh večjih evropskih državah. Nekateri med njimi so bili tudi nagrajeni. Leta 1999 je bil nominiran za Evropsko gledališko nagrado. Konceptualni projekt Camillo je sestavljen iz več delov (Camillo Memo 1.0: Construzione del Teatro, Camillo Memo 4.0: Kabinet spominov, Drive in Camillo, Camillo - Memo 0.1), njegov izhodiščni del pa je nastal v produkciji slovitega milanskega Piccolo Teatra (1998). Kot teoretik je doslej objavil številne razprave o sodobnem gledališču in umetnosti. Uredil je štiri teoretske zbornike ter napisal odmevno študijo o umetnosti Jana Fabra. Je soustanovitelj Centra za raziskave scenskih umetnosti Delak, odgovorni urednik revije Maska, direktor Zavoda Maska ter član uredništev zagrebške Frakcije in revije Performance Research, ki izhaja pri založbi Routlidge v Londonu. Aprila 2003 je v Maskinem založništvu kot posebna žepna knjižna izdaja izšel zbornik teoretskih tekstov Memory, privacy, spectatorship, ki prinašajo vpogled v njegov dosedanji opus. Teksti v zborniku se dotikajo tako Hrvatinovega gledališko-izvajalskega in konceptualnega opusa (predvsem Camillovega konceptualnega niza), kakor tudi njegovega teoretskega dela (z osrednjim delom Jan Fabre).
Predstava je nastala v koprodukciji med Islandskim plesnim gledališčem iz Reykjavíka in Masko Ljubljana, ter v sodelovanju s Festivalom Reykjavik Arts.
Program Maske sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
Priredil