Giuseppe Ielasi, Michel Doneda in Ingar Zach v zasedbi Mingi bodo v petek, 30.1., nastopili v klubu Gromka s svojo svobodno improvizirano godbo. Michel Doneda (rojen leta 1954) ni samo eden izmed najoriginalnejših saksofonistov v Franciji...
Michel Doneda (rojen leta 1954) ni samo eden izmed najoriginalnejših saksofonistov v Franciji, temveč se njegovo členjenje igranja na sopranski saksofon mirno kosa s starejšim kolegom Evanom Parkerjem, tako po virtuoznosti izvedbe kot kreiranju številnih "poti vstran" (razširjenih tehnik igranja). Doneda je samouk, ki je v glasbi že od svojega petnajstega leta dalje, sprva kot altovski saksofonist v številnih plesnih zasedbah, nato pa kot prediren, študiozen sopranist, poznavajoč globine jazza in navdihnjeno segajoč prek nje. Kot avtodidakt je razvil prepoznaven slog, ki ga virtuozno umešča v spontano sozvočje svobodno improvizirane godbe, zvedavo se ozira po dediščini "svetovnih godb" in folklornih motivov, razširja prostor v jazzu in raziskujoče posega v zvočnost svojega glasbila. Njegov zvok je izrazno izjemno bogat, saj sega od minucioznih zvočnih detajlov (klikanj, dihanja, mikrozvokov in zvočnih barv), ostrega, robustnega zvoka, bravuroznih tematiziranj znotraj struktur in osupljivih večglasij do skorajda znanstvenega seciranja zvočnih prvin glasbila, kar ga postavlja ob sam bok vrhunskih sopranskih saksofonistov (tako starejših: Sidney Bechet, Steve Lacy, Evan Parker, Lol Coxhill, John Butcher ... kakor mlajših: Bhob Rainey, Alessandro Bosetti ...). Pri tem vedno stremi k večizraznosti v umetnosti, saj svojo zvočnost večkrat umešča v večumetnostno sožitje s slikarstvom, sodobnim plesom, video umetnostjo, teatrom in literaturo.
Prvo ploščo je Doneda posnel, ko mu je bilo 31 let, od tedaj pa jih je nanizal več kot trideset! V osemdesetih je osnoval pihalski trio Hic Et Nunc, kjer se je prvič spuščal po spontanih brzicah improvizacije. Že tedaj ustanovi prvo združbo glasbenikov, igralcev in plesalcev IREA, kjer so v sožitju raziskovali in spajali elemente improvizacije v različnih umetniških praksah. Pomembna platforma za njegov razvoj je bilo redno nastopanje na festivalu Chantenay- Villedieu v organizaciji pihalca Louisa Sclavisa, kjer si je nabiral kilometrino z igranjem z evropskimi (Fred Van Hove, Phil Wachsmann, Steve Beresford, Max Eastley, Lol Coxhill, Joëlle Léandre ...) in ameriškimi (John Zorn, Elliott Sharp, Elvin Jones ...) improvizatorji. Hkrati je na domačih tleh osnoval številne združbe, ki predstavljajo središče improvizirane godbe v Franciji. Skoval je številna in dolgoletna ustvarjalna sožitja s študioznim tolkalcem L?jem Quanom Ninhom, vokalistom Benatom Achiaryjem in pihalcem Daunikom Lazrom. S slednjim in z L?jem Quanom Ninhom je osnoval dolgoleten trio, z Achiaryjem številne projekte, med njimi odstiranje baskovske folklorne tradicije v Franciji, kot tudi bolj eksperimentalne zvočne situacije v različnih zasedbah (denimo trio z violinistom Alexandrom Balanescujem). Pri tem je vedno znova vzpostavljal eksperimentalne konteste večumetnostnih zlitij v različnih okoljih od radia, televizije do teatra, slikarstva, filma, plesa, happeninga ... V zadnjih letih se to kaže v združenju La Flibustre, prek katerega trenutno vodi založbo Poil. Poleg domačih vezi, kjer velja za centralno figuro zvočne kreative, je Doneda osnoval številna ustvarjalna prijateljstva: na Japonskem z basistom Tetsujem Saitohom, kotoistom Kazuem Sawaijem in drugimi (Doneda se celo pojavi na famozni izdaji desetih CDjev Improvised Music From Japan iz leta 2001), v Evropi z eksperimentalnim strunarjem Keithom Roweom (iz AMM), kontrabasistom Paulom Rogersom, tolkalcem in elektrofonikom Günterjem Müllerjem, čelistom Martinom Schutzem (iz tria Koch-Schutz-Studer); v ZDA z Elliottom Sharpom (nastopal je v triu z korejko Jin Hi Kim), kontrabasistom Barrejem Philippsom in bostonskim pihalcem Bhobom Raineyem (iz Nmperign) ...
Njegove plošče so izšle pri tako pomembnih založbah kot so Nato, Ocora, FMP, Potlatch, Fringes Recordings, Victo ...
Izbrana diskografija:
Doneda, Wachsmann, Achiary, Siracusa, Masmalet: Terra (Nato 1985)
Be?at Achiary: Arranoa (Ocora, 1989)
Various Artists: Egyptian Fantasy (Nato, 1992) /duo z Elvinom Jonesom na kompilacijski plošči, posvečeni Sidneyu Bechetu/
Lazro/Doneda/L? Quan: Concert public (In Situ, 1988)
Michel Doneda: L'élémentaire sonore (In situ, 1991)
Michel Doneda, Eric M & Jean Marc Montera: Not (Victo, 1999)
Michel Doneda & Tetsuo Saitoh: Spring Road 01 (Sparkling Beatnik, 2001)
Michel Doneda, Bhob Rainey & Alessandro Bosetti: Placés dans l?air (Potlatch, 2002)
Michel Doneda, Keith Rowe & Urs Leimgruber: The Difference between a Fish (Potlatch, 2002)
No Spaghetti Edition: Real Time Satelitte Data (SOFA, 2003)
http://www.shef.ac.uk/misc/rec/ps/efi/mdoneda.html
http://perso.wanadoo.fr/improjazz/Archives/DiscoDONEDA.html
http://puffskydd.free.fr/neda/bio_en.html
Ingar Zach je poleg našega znanca Paala Nilssena-Lovea eden glavnih kreativcev med mlajšo generacijo tolkalcev, ki prihajajo iz - v zadnjih letih izjemno plodnega glasbenega ustvarjanja - Skandinavije. Če je Paal Nilssen- Love v svojem tolkalskem vokabularju bolj zavezan dediščini svobodnjaškega jazza, pa se Zach posveča obujanju in nadgradnji snovanj svobodno improvizirane godbe. Tej se, hkrati s folklorno dediščino domače zemlje, posveča šele zadnjih nekaj let, pri tem pa je že zapustil neizbrisljiv pečat. Skupaj s sotrudnikom, kitaristom Ivarjem Grydelandom sta zakuhala sceno v zaspanem Oslu preko kluba Bla, hkrati pa sta osnovala prodorno založbo SOFA, ki ponuja vse prej kot ležerno glasbo. Po radikalnosti in svežini stopa SOFA z ramo ob rami z bolj znano norveško založbo Rune Grammofon, ki izraznost črpa predvsem iz sedanjosti, medtem ko se večina izdane godbe pri založbi SOFA zvedavo in prenicljivo ozira k prazačetkom svobodno improvizirane godbe. Prva plošča dueta Ingar Zach in Ivar Grydeland Visiting Ants je v sedanjost prenešena vznesenost starostnega dueta Dereka Baileya in Tonyja Oxleya. Zato nas niti ni presenetilo, da je že naslednja plošča Ingarja Zacha zazvenela ob strunskih posegih Dereka Baileya, s katerim sta avanturo nadaljevala tudi v lanskem letu, s ploščo, izdano pri legendarni založbi Incus. Oziranje k britanski veji spontanega "neidiomatičnega" muziciranja se v glasbi Ingarja Zacha ne kaže le v povzemanju in ponotranjanju inventivnih tolkalskih tvorb Johna Stevensa in Tonyja Oxleya, dveh britanskih tolkalskih herojev, pač pa tudi v nenehnih sodelovanjih z britanskimi improvizatorji. Bodisi s starostami kot so basist Barry Guy, violinist Phil Wachsmann in vokalist Phil Minton bodisi z mlajšimi nosilci sodobnih zvočnih estetik v improvizaciji, denimo s harfistom Rhodrijem Daviesom in pianistom/elektrofonikom Patom Thomasom.
Zach sodeluje v številnih aktivnih zasedbah, med katerimi izpostavljamo TRI- DIM, trio, ki ga deli z rojakom, pihalcem H?konom Kornstadom in švedskim kitaristom Davidom Stackenasom, ter kvartet HISS z Grydelandom, Patom Thomasom in basistom Tonnyjem Kluftenom. V ad hoc špilih so bili Zachovi sotvorci spontanih zvočnih poljan tako raznoliki glasbeniki kot so Evan Parker, Susie Ibarra, Fred Lonberg-Holm, Thomas Lehn, Kevin Drumm, Annette Krebs, Axel Dörner, Jim O?Rourke, Mats Gustafsson, Jaap Blonk in številni drugi. Vendar kljub sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki iz sveta improvizirane glasbe v Zachovem ustvarjanju najbolj izstopa koncept impro ansambla No Spaghetti Edition (v eni izmed mutacij smo ansambel videli tudi v Defoniji), ohlapne združbe, sestavljene iz domačih in tujih glasbenikov, ki izvrstno nadgrajuje koncepte kolektivnega improviziranja, subtilno spaja odmeve preteklosti s sodobnimi zvočnimi estetikami, ter v zvočnem polju niha med akustičnim in električnim polom. V spremenljivi zasedbi se je v postavi na nastopih in treh ploščah izmenjalo kar lepo število izvrstnih glasbenikov. Naštejmo le nekatere: Maja Ratkje, Phil Minton, Pat Thomas, Axel Dörner, Paal Nilssen- Love, Michel Doneda, Andrea Neumann, Xavier Charles ...
Izbrana diskografija:
Ingar Zach & Ivar Grydeland: Visiting Ants (SOFA, 2001)
Derek Bailey & Ingar Zach: Llaer (SOFA, 2001)
Derek Bailey & Ingar Zach: Seven (Incus, 2003)
No Spaghetti Edition: Listen ... and tell me what it was (SOFA, 2001)
TRI-DIM + Jim O? Rourke & Barry Guy: 2 of 2 (SOFA, 2002)
No Spaghetti Edition: Pasta Variations (SOFA, 2003)
No Spaghetti Edition: Real Time Satellite Data (SOFA, 2003)
Phil Wachsmann, Charlotte Hug, Ivar Grydeland & Ingar Zach: WAAZAHUGY (SOFA, 2003)
http://www.sofamusic.no
http://www.mic.no/mic.nsf/home/directory?opendocument&url=http://www.mic.no/symfoni/kontakt.nsf/pub_e/per2003010813202251493247
Strunar in elektrofonik, založnik in promotor Giuseppe Ielasi je najmlajši izmed trojke (rojen leta 1974), kljub temu pa sodi med glavne prenašalce estetike svobodno improviziranega muziciranja ne le v Italiji, pač pa tudi v Evropi. Kitaro kot njegov prvenstveno glasbilo je prvič poprijel v letu 1988, ob tem pa kasneje v sferi improviziranih godb razvil samosvoj stil, ki znalsko povzema tradicijo, evolucijo in inovativne prvine igranja na strunsko glasbilo v kreativnih godbah. V zgodnjih obdobjih, ko je navezal trdne godbene stike s domačimi glasbeniki, denimo kontrabasistom Domenicom Sciajnom, kitaristom Cristianom Alatijem, tolkalcem Ruggerom Radaelom in pihalcem Alessandrom Bosettijem, je posnemal filigransko igro starejših evropskih kolegov, akcijsko improviziranje iz jazza izhajajočih improvizatorjev, a hkrati že razvijal zvočno senzibilnost, ki ga je počasi peljala na elektroakustično razpotje. Prvo ploščo je Ielasi zabeležil z kvartetom A.I.R.S. Potencial mlade italjanske zasedbe dveh kitar, tolkal in kontrabasa v primežu "žive elektronike" je navdušila Lea Feigina iz cenjene založbe Leo Records, da je izdal izjemno ploščo "plastovite godbe", filigranskega skupinskega improviziranja in odličnih solističnih pasusov. Ielasi je tedaj vzpostavil ustvarjalne odnose z britanskim čelistom Markom Wastellom, švicarskim pihalcem Hansom Kochom, grškim čelistom Nikosom Veliotisom in ameriškim tolkalcem Ginom Robairom. Od tedaj je redno muziciral z naslednjimi glasbeniki: Nmperign, Taku Unami, Fabrizio Spera, Jerôme Noetinger, Taku Sugimoto, Dean Roberts ...
V letu 1998 Ielasi ustanovi izjemno pomembno založbo in distribucijsko hišo Fringes Recordings, kjer s prenicljivim sluhom in okusom izdaja odlično, pomembno glasbo (med drugimi prvo ploščo tria Thomas Lehn/Radu Malfatti/Phil Durrant Beinhaltung, solistični recital kontrabasista Domenica Sciajna Broken Bridge, duo Kevina Drumma in Bhoba Raineya, kitarski solo Annette Krebs in pihalski recital Johna Butcherja Invisible Ear. V arhivski seriji pa nahajamo celo francosko skladateljico Eliane Radigue (!). Ielasi leta 2001 pri ameriški založbi Erstwhile izda v duu z Domenicom Sciajnom odlično elektronsko ploščo Right After in jo lani imenitno nadgradil z elektronsko kompozicijo "Plans". V istem letu je remiksal klasiko sodobne glasbe XX. stoletja Frederica Rzewskega "Attica" in sodeloval na avant folk plošči novozelandskega kolega Deana Robertsa Be Mine Tonight za založbo Kranky. Pri tem pa se Ielasi še nikakor ne ustavi. Za dunajski Kunstradio je sodeloval v zvočni raziskavi radia kot medija v socialnem kontekstu; delo je opravil družno z zvočnimi umetniki iz različnih dežel - teoretik in praktik zvoka iz ZDA Brandon LaBelle, Japonec Minoru Sato, nemška nojz legenda Achim Wollscheid (šef založbe Selektion) in Francoz Michel Henritzi (šef založbe A Bruit Secret). V letu 1999 je za nacionalno radijsko postajo RAI pripravil izvedbo radijske igre Heinerja Müllerja La Missione. Plošče je izdal pri naslednjih založbah: Fringes Recordings, Leo Records, Sedimental, Sonoris, Kranky, Erstwhile, Stradivarius ...
Izbrana diskografija:
Alati/Ielasi/Radaele/Sciajno: I'm surprised ... (LEO Lab Records, 1997)
Ielasi/Rinaldi/Sciajno/Robair: May 15th (Fringes, 1998)
Ielasi/Rinaldi/Bosetti: Oreledigneur (Fringes/Fusetron, 1999)
Alati/Ielasi/Radaele: s/t (Sonoris, 2000)
Giuseppe Ielasi/Valerio Tricoli: untitled (Tape, Freedom-From, ZDA 2001)
Giuseppe Ielasi/Domenico Sciajno: Rigth After (Erstwhile, 2001)
VVAA (Ielasi, Brandon Labelle, Achim Wollscheid, Minoru Sato, Michel Henritzi): Social Music (CD+book, Errant Bodies, ZDA 2002)
VVAA: Analogue Compilation (Intransitive Records, ZDA 2003)
Giuseppe Ielasi: Attica Remix (F. Rzewski, Stradivarius, Italija 2003)
Dean Roberts: Be Mine Tonight (Kranky, 2003)
Giuseppe Ielasi: Plans (Sedimental, 2003)
http://www.fringesrecordings.com
http://www.exibart.com/notizia.asp?IDNotizia=8685&IDCategoria=211
LukaZ
