Neformalna skupina beograjskih glasbenikov združenih pod imenom Neočekivana sila koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar, ki bo v petek, 24. aprila nastopila v Menzi pri koritu na Metelkovi je leta 1997 svojo kariero začela z improvizacijskimi nastopi po beograjskih klubih.
Gre za skupino, ki je brez nosilca zvoka izumila svoj zvok in estetiko, do konca izpeljala eno podzvrst improvizirane glasbe, ki so jo na začetku desetletja oblikovali Klajberi (eden od kitaristov “Sile”, Vlado, je nekdanji kitarist Klajberov) – doživeti vrhunsko zadovoljstvo, trans nedoživetega.
S povzdigovanjem improvizacije na nivo umetniškega postopka in ohranjanjem odprtosti strukture pesmi (ki tako ali tako obstaja samo v navednicah, saj se odvija tu, pred publiko) je “Sila” postala prva domača skupina, ki je instiktivno zavohala digitilizirano estetiko modernega časa in jo uvedla pri nas – estetiko posebnosti vsakokratnega vključevanja v glasbo, v kateri je vsaka pesem vsakič, ko jo poslušate, drugačna, vsakič druga verzija. Njeno ime je ena od razlag pojma deus ex machina, njena repetativna improvizacija pa je poskus definiranja nove glasbene izkušnje, zasnovane na popolni odprtosti – občutek podoben tistemu, ki ga doživljate ob računalniku, ko izbirate smeri brskanja po Internetu. Vedno je vse mogoče – nikoli ni nič isto.
Paradoksalno, prav na ta način je rock glasba, predelana skozi dance kulturo, psihadelijo in jazz, prišla do svoje skrajne, osvobojene forme, v kateri je vsak dogodek vedno in znova – nov. Nihče še ni bil na dveh enakih koncertih “Sile”, ker je njim zares nemogoče, da bi jih ponovili. Če bi to storili, bi v istem trenutku postali najbolj dolgočasna skupina vseh časov.
To je strast igranja, strast glasbenikov, katerih življenje se vedno ujema s tistim, kar so v stanju producirati skozi svoje inštrumente. Strast, ki se je še bolj razplamtela, ker je nastala iz bede, ki se je ne da niti opisati, ker zapolnjuje vse pore našega vsakdana… Tu se je naselila z namenom, da ostane do nadaljnega.
Prav to je osnovni občutek po koncertu “Sile” – glasba, ki preti, da bo ugriznila – ne ve se, kako in kdaj – glasba duhovno lačnih, ki išče in daje.
Digitalizirano džeziranje: “Neočekivana sila …” je ohranila prvinsko dimenzijo rock’n‘rolla – njegovo nepredvidljivost ter je z mutacijo psihadeličnih rock izkušenj, skozi jezik breakbeata in trip-hopa, prišla do veččasovnih space-rock improvizacij, ki – na prvi pogled – nimajo niti začetka niti konca. – Dragan Ambrozič, Jutro s stilom, VREME.
V prvi polovici leta 2007 sta silo zapustila utanovna gonilna sila Goran Nikolič – Orge (ex Nosorog) in Zlatko Veljovič – Laki in od takrat Sila deluje kot trio v postavi :
Vladimir Djordjevič – kitara, klaviature
Boris Mladenovič – bas kitara, klaviature , sempler, ton, efekti
Nemanja Ačimovč – bobni
Za Menzo pri koritu
