Do sobote, 23. oktobra, si bomo v Cankarjevemu domu v okviru enega večera lahko ogledali dve plesni predstavi: solo Branka Potočana v predstavi Območje za pešce, ki mu bo sledil duet Hitra zgodba, ki ga bosta pripravila s plesalko in koreografinjo Sanjo Nešković Peršin.
Branka Potočana bomo najprej spoznali kot avtorja sola Območje za pešce, ki je bil v okviru projekta Plesna avtocesta premierno uprizorjen že konec januarja 2004. Območje za pešce Potočanu predstavlja metaforo za cono, v kateri se lahko izognemo mestnemu vrvežu. Prepustimo se domišljiji, da razširi svoja krila in nas ponese v višave, kjer gospodarijo drugačni zakoni bivanja.
Solu bo sledil duet s plesalko in koreografinjo Sanjo Nešković Peršin. V predstavi Hitra zgodba je v ospredju odnos med plesalcema, ki ohranjata vsak svoj primarni plesni izraz, da bi na koncu le ustvarila zlitje dveh svetov, nov svet in s tem novo kvaliteto. "Med počasnostjo in spominom, med naglico in pozabo obstaja določena skrivna vez. Na odru sta plesalca različnih hitrosti. Eden se spominja, drugi pozablja."
Sanja Nešković Peršin (1968) je končala Srednjo baletno šolo v Ljubljani in kot solistka pleše v SNG Opera in balet Ljubljana. Poleg klasičnega baleta svoj gib oblikuje v kombinaciji s sodobnim plesom ( solo predstavi Hov hov Suzana (2001) in Black event - pridem takoj (2003).
Branko Potočan (1963) se je s plesom pričel ukvarjati že v osnovni šoli, plesne izkušnje si je nabiral v standardnih, latinsko ameriških in folklornih plesih ter breakdance-u. Izpopolnjeval in oblikoval se je tudi pri belgijskemu koreografu in plesalcu Wim Vandekeybusu, čigar predstavo Rdečica (Blush) smo si pred kratkim lahko ogledali v CD-ju v okviru gledališko-plesno-glasbenih abonmajev Amelia, Aida in Agripina. Po vrnitvi iz Belgije je Potočan ustanovil svojo skupino Fourklor. Kot njen koreograf črpa vsebino iz vsakdanjega življenja, za bistvene nosilce zgodbe pa jemlje netipične plesne rekvizite, ki odpirajo polje improvizacije in raziskovanja. Predstave: Kdo je narisal Stanku skakalnico (1994), Sanjam spomin, a se ne spominjam sanj (1996), Ko si še nismo lagali, vsaj ne toliko (1997), Melanholične misli (1998), Kot lanski sneg (1999), Vrata (2000), Ukradena pesem (2002) in Nekje vmes (2004).
Koreografija in ples: Sanja Nešković Peršin in Branko Potočan
Scenografija: Vadim Fiškin
Glasba: Sašo Kalan et Božo
Oblikovanje luči: Miran Šušteršič
Kostumografija: Alan Hranitelj
Koprodukcija: Bunker in CD, v sodelovanju z BIT -Teatergarasjen, Bergen in s podporo mreže Junge Hunde in programom Evropske unije Kultura 2000
21. - 23. oktober ob 20. uri
David Ožura