V četrtek, 5. aprila letos boste v Orto klub lahko odšli na koncert Willa Oldhama alias Bonnie Princea. Koncert se bo začel ob 22. uri, pred prihodom Willa pa bo publiko ogrel country blues folk rocker Tony Rose iz Škotske.
Nepopravljivi melanholik
Običajno z leti ustvarjalni zanos usahne, poveča se premor med objavami plošč, skupine in posamezniki, ki jih je obsijala zvezdniška avra, pa sploh postanejo previdni in več pozornosti namenjajo predstavitvi v medijih kot sami glasbi. Will Oldham ni eden teh. Raje, kot da bi se priklanjal potrebam glasbenega trga in prilagajal okusu množičnega poslušalstva, ubira svojo pot, zazrto kvečjemu v težko določljivo preteklost. Obenem skoraj z vsako ploščo prikrije identiteto, kot da bi se skušal izogniti pastem, v katere so se ujeli že mnogi.
Najprej smo ga lahko odkrili po ključni besedi Palace (Palace Music, Palace Brothers, Palace Songs) , vmes je kot posmeh Iastni "zaroti" objavil ploščo pod pravim imenom in se nam nazadnje spet "skril" pod ime Bonnie Prince Billy. Prav povsem svež album I See A Darkness (Domino, 1999) dokazuje, da Willu še ni zmanjkalo zamisli. Saj ne, da bi se glasbeno ne-vem-kako spremenil, ampak kakovost samih pesmi in neskončno navdušenje, položeno vanje, uvrščata album v sam vrh njegovega opusa. Če ne više.
Pesem ostane ista, mnogokrat zaničevani slogan največjih dinozavrov rocka, v osnovi še vedno drži. Dobra triminutna pesem je še vedno stvar talenta in trenutnega navdiha, po vsem, kar je v popularni glasbi že narejenega, pa je naloga pravzaprav vse težja. Vsaj za tiste, ki poskušajo v prežvečeno stvar vnesti še kanček svežine in neposiljene inovativnosti.
Zdi se, da Will Oldham tega niti ne poskuša. Talent in notranja potreba po izražanju sta preprosto njegovi naravni danosti . Pričakovanja drugih so za vsem tem . Zato njegovi posnetki zvenijo kot napol dokončan miks, ki stalno beži iz ravnotežja, in ob poslušanju bi verjetno bolela glava vsakega profesionalnega producenta. Ampak ti imajo tako pokvarjeno percepcijo.
Nihče ne bo skrbel zate
V zadnjih letih se na liniji Louisville-Chicago dogaja najbolj vzburljiva glasba, vsaj v ameriški neodvisni rockovski produkciji. Medtem ko so se louisvilski punk rockerji spečali s chicaško avantgardo, je Will Oldham vedno stal na svojem. V nasprotju s kolegi ne stremi k originalnosti in eksperimentom. Njegova drugačnost se razvija kvečjemu sama po sebi. V tem je eden največjih.
Na prvencu There Is No One What Will Take Care Of You mu resda pomagajo člani ravno tedaj razpadle zasedbe Slint, a glasbeno se je Will zazrl v preteklost. Pripovedi, polne bolestnega patosa, najlaže izpove s krhkim, nikoli povzdignjenim petjem in jih ovije z umirjenim zvenom bendža. V svoji globoki žalosti pa le najde kanček utehe, najbolje predstavljene v verzu "when you have no one, no one can hurt you". In če glasbeno črpa iz folk in blues tradicije, je tam našel tudi nikoli končani boj med dobrim in zlim. V stari mitologiji je našel navdih kot podaljšek lastnih obsedenosti; denimo v pesmi Idle Hands Are Devil's Playthings ali v Riding, kjer odpira občutljiva vprašanja incesta in obenem izpove svojo veliko obsedenost - konje. Ne čudi, da je kasneje priredil pesem Horses angleških The Mekons.
Šele na drugem albumu Days In Wake je Will objavil imena sodelujočih glasbenikov. Če bi bilo po njegovem, na ovitkih plošč ne bi bilo drugih informacij kot naslovov pesmi. Tako je dovolj nenavadna odločitev, da se je z albumom Joya izpostavil in ga objavil pod svojim imenom. Predhodne karnacije različnih imen z besedico Palace so pravzaprav njegove samostojne stvaritve. Vedno je bil glava skupine, ustanovni in edini stalni član. Drugi so prihajali in odhajali, to mu ni delalo posebnih težav. Človek bi si potemtakem mislil, da bo Joya resnično solo album, brez spremljevalnih glasbenikov, pa ni tako. Zakaj je potemtakem album izšel pod imenom Willa Oldhama? Morda niti ni pomembno. Morda gre le za interno šalo, kot: "Pa poglejmo, kaj bodo sedaj porekle pametne glave, kaj vse bodo našle v tej potezi?" Nič pretresljivo drugačnega, kaj šele prelomnega.
Naj živi izgubljeni blues
Will Oldham ostaja eden največjih melanholikov, pravih samotarjev med sodobnimi glasbeniki, saj odklanja pomoč raznih promocijskih agencij, zato dokaj redko nastopa. Raje piše pesmi in jih redno objavlja na ploščah različnih formatov in dolžin. S tem povzroča glavobol pravim ljubiteljem, torej tistim, ki hočejo na vsak način zbrati vse njegove posnetke. Ni jim pomagal niti s kompilacijo Lost Blues And Other Songs, saj je sestavljena po njegovem okusu, in ne po načelu "best of"', "singles" ali "b-sides".
Iz praktično vseh pesmi Willa Oldhama veje introvertiranost, le redko povzdigne glas, se odpre. Glasba je ustrezno krhka in gibljiva v stalnem rahlem razhajanju vseh glasbil. Ostaja občutek, da so pesmi posnete v enem poskusu, brez popravkov in olepšav. Kot dokumentarec točno določenega trenutka in razpoloženja. Zato je glasba toliko pristnejša, pa naj zveni še tako obrabljeno. Začutimo jo lahko na ravni občutkov , in ne kot freakovsko postavljanje nasproti umetelne vzvišenosti. Zgolj je.
Will Oldham žanje hvalo glasbenikov, ki so mu blizu po težnjah, a se zaradi vpetosti v tržne mehanizme ne morejo izmakniti podrejanju vsaj osnovnim medijskim zakonitostim. Polly Harvey rada posluša ploščo Joya, Nick Cave ga spoštuje zaradi oživIjene tradicije, člani skupine Pulp so ga odkrili šele pred kratkim in ga sedaj, če Ie morejo, omenjajo v pogovorih z novinarji. Sebadoh so poklon uprizorili bolj delavno; za najslavnejšega britanskega radijskega didžeja Johna Peela so posneli priredbo Oldhamove Riding.
Vidim samo temo
Will še kar vztraja na boemski poti. Prijatelje po duhu je našel v avstralski trojki Dirty Three, s katero je nameraval posneti album, a je violinist Warren z njemu lastno brezbrižnostjo vse pokvaril. A želja po sodelovanju še obstaja. Na snemanje sta prišla le Jim White in Mick Turner, izcimila se je plošča Western Music s štirimi posnetki. Vrsta so-delujočih pa je precej daljša; Sean O'Hagan iz High Llamas, Liam Hayes iz Plush, skoraj na vseh ploščah je zraven Dave Pajo (Slint, Tortoise, Stereolab, Royal Trux, lastni projekt Aerial M), velikokrat vskočita Willova brata Paul in Ned Oldham, album Viva Last Blues je produciral Steve Albini .. . V vrsti pa čakajo še David Berman iz American Jews, Bill Cal'ahan iz Smog in drugi. Zaradi medijem nenaklonjene drže je Will že pridobil neke vrste kultni status. Ohranja minimum, ki je potreben za stik s "svetom", ravno toliko, da potencialni ljubitelji izvedo zanj in se Iahko dokopljejo do plošč. Je nepredvidljiv sogovornik, pred javnostjo skriva privatno življenje in tudi nekatere ne tako majhne filmske vloge. Skrajno previden je pri poslovnih odločitvah in nazadnje je celo razdrl pogodbo s kolikor toliko priznano čikaško gramofonsko hišo DragCity in šel na svoje (Palace Records).
S ploščo I See A Darkness je pesimizem pripeljal do roba. Sodobniki, s katerimi deli bolečo melanholijo, vanjo vpletajo prikrit humor , ki jih rešuje pred izolacijo. Will Oldham pa kot da ne vidi niti žarka svetlobe, povsem se je pogreznil v temo. A vendarle se zdi, da je s položajem povsem zadovoljen.
Janez Golič
Objavljeno v reviji Muska, #2
