Po poletnem oddihu klub Channel Zero v torek, 14.09. ponovno odpira svoja vrata s koncertom angleške digital hc / industrial metal zasedbe Panic DHH, ki jo bo podprl domači kolektiv Deca Debilane.
Kaj če bi bili Nine Inch Nails nekoliko bolj agresivni in bi podpisali z založbo Digital Hardcore Recordings? Ali če bi se Atari Teenage Riot nekoliko omehčali - toda res le za malenkost? Ali pa če bi naprimer Al Jourgenson ( Ministry, the Revolting Cocks in 1000 Homo DJs) v svoji glasbi obdržal le nekaj kitar in bi svojo jezo usmeril le v nekaj težkih in hitrih akordov in nepopustljivih bitov?
No, potem bi v roke prejeli album z istoimenskim nazivom skupine ?Panic Drives Human Herds?, ki ga je v letošnjem aprilu izdala že omenjena z(e)loglasna londonska založba Digital Hardcore Recordings (Atari Teenage Riot, Alec Empire, Hanin Elias,...). Vse skupaj pa ne bi smelo biti presenečenje ob zavedanju, da za albumom stoji nihče drug kot Robbie Furze, kitarist, ki je Aleca Empire-a spremljal na zadnji "Intelligence and Sacrifice? turneji. Za Aleca je že tako in tako znano, da je pravi Einstein v kreiranju gabba bitov, zajebanih punkovskih besedil in militantnih metalskih riffov, ki skupaj navržejo tolikšen kaos, kot da ne bi bilo več jutrišnjega dne. Robbie Furze je vsekakor dober učenec Alecove šole ustvarjanja lastnih frustracij in manične norosti. Skupaj z Annti Uusimaki (reference - Brian Eno, Barry Adamson, založbe Coldcut, Nothing in Ninja Tune) ter nekaj drugimi zarotniki, ki so se zbrali skupaj pred dvema letoma, je Furze na površje spravil tako pri poslušalstvu kot kritikih odlično sprejet prvenec, ki se ga ne bi sramovali niti kakšni Ministry ali NIN. Čeprav obstaja resen dvom, če se lahko ekstremnost obeh skupin lahko na kakršen koli način približa temu, kar so tile teroristi elektro-noiza pravzaprav skreirali. Ne da bi v tem iskali karšenkoli pomen, saj je Ministry bolj nagibajo na všečne in ostre glasbene strukture kot na apokaliptično bombardiranje in eksperimentiranje z zvočnimi okviri. Za to imamo Panic DHH, ne NIN, temveč Ninety Inch Nails!
Provokativen in brezkompromisen digital hardcore in industrial rock, ki ga bo podprl domači ?untergrunt? kolektiv Ustvarjalni fenomen Deca Debilane je nastal nekje v začetku 90-ih let v Ljubljani. Skupina se je v začetkih spoprijemala z ustvarjalnostjo in bazirala na glasbenih vplivih hardcore-grind-industrial-metal-punk-jazz-noise scene. Že v tem obdobju je vključevala v svoje koncertne nastope osnove performansa, v katerih se nahajajo video, glasba, instalacija in telesna umetnost. Po nekaj letih igranja je glasbena stran D.D. vse bolj zapuščala standardne glasbene okvirje in začela eksperimentirati z glasbo in zvokom samim, ki je sčasoma postal temačen, srhljiv in hrupen ambient kot pogrom sodobnega new agea. Dandanašnja glasba D.D. se ne identificira z nobeno trenutno svetovno glasbeno usmeritvijo in ravno tako ne z nobeno politično ali ideološko angažiranostjo. Če že prav hočete nekakšno orientacijo, potem jo najdete v skupinah Scorn, Fushitsusha, Keiji Haino, Melvins, Sunn O))) ... Njihova trenutna postava sestoji iz basa, kitare, efektov in samplov ter bobnov.
